Je pa korona načela tudi najin odnos, vmes je barka postala malo premajhen prostor in med nama se je malo bolj jezno zaiskrilo. Tako sva imela v tem mesecu tudi dan brez besed. Na srečo sva odnose zgladila in po dnevu brez besed našla dovolj volje, ljubezni in želje, da sva našla način do pogovora in sprave. Psihologija in življenje na jadrnici zagotovo ni enostavno. Absolutno ni tako pravljično, kot si ga večina predstavlja. Življenje na barki ni samo pitje coctaila in opazovanje sončnega zahoda. Sestavljeno je iz manj in bolj resnih situacij, v katerih so pomembne prave odločitve in tu skiper zagotovo igra glavno vlogo. Glede na to, da je bila izolacija za veliko parov povod za ločitev sem vesela, da nisva padla v to statistiko in se naprej skupaj smejeva in ustvarjava.

V tem mesecu sva se dvakrat peš odpravila do trgovine. Preskočila sva avtorizacijo in vez v marini, saj sva potrebovala le nekaj malenkosti in se z majhnim gumijastim čolnom odpravila do bližnje plaže in se sprehodila do mesta. Hodila sva med neskončnimi nasadi banan in prazni ulicami. Mesto Tazacorte je izgledalo kot mesto duhov. V prvih tednih se je čutila med ljudmi panika in strah. Midva sicer nisva srečala kakega prerivanja v trgovinah ali večjega ropanja toaletnega papirja. Večina ljudi je bila opremljena z zaščitnimi maskami in žalostnimi pogledi. V trgovinah je obvezna uporaba rokavic, pri vhodu merijo telesno temperaturo. Lahko pa rečem, da je bilo tudi tu težje kupiti kvas in, da so se cene sveže zelenjave skoraj zagotovo precej dvignile. Zelo zanimivo je to, da si noben od naju sploh ni znal predstavljati, kako je mesto izgledalo pred korona izolacijo, saj naju ni bilo tu. V moji glavi se je naredila predstava, da je to majhno mesto in ima najverjetneje zelo malo prebivalcev. Ob sproščanju ukrepov se pogledi na mesto spreminjajo in zna biti to mesto precej obljudeno. Bomo videli, ko se bolj sprostijo ukrepi. Sedaj je hoja do trgovine veliko bolj prijetna, saj na poti srečaš veliko nasmejanih ljudi. Menim, da so Španci precej sproščen narod, je pa čutiti še dodatno srečo, ker se lahko po dolgem času spet gibljejo, vsaj za kratek čas na prostem.

Če bi mi kdo lani rekel, da je mogoče, da se svet tako ustavi, kot se je sedaj s korona situacijo, bi zagotovo stavila ves denar na bančnem računu, da to ni mogoče. Ob pogledu v nebo že več tednov nisva srečala niti ene letalske črte. Še na poti v trgovino sva srečala komajda kak avto. V bližnji okolici je delovalo samo eno gradbišče v marini, kjer gradijo poslovno stavbo in njih moram pohvaliti, saj stavba že skoraj stoji. Gradbišče, kjer gradijo novo cesto s predorom je cel mesec mirovalo. Nasadi banan so samevali, šele proti koncu mesece sva srečala v enem nasadu enega gospoda, kjer sva hotela kupit nekaj banan. Prijazen lastnik nama je podaril en šop slastnih banan. Menim, da je korona zagotovo tudi šola za vse nas. Pokazala nam je kako je, ko se podivjani svet popolnoma ustavi in, da smo ranljiva bitja, da je zdravje pomembna človeška vrednota, ki jo prevečkrat jemljemo kot samoumevno. Naučili smo se več potrpežljivosti. Nisem si mislila, da je mogoče množico prepričati, da potrpežljivo čaka v vrsti in se nazaj pridobi zavedanje, da ni vsega mogoče dobiti takoj. Samota in izolacija je še bolj poudarila, da smo družabna bitja. Včasih se mi je zdelo hecno, ko sem srečala starejše ljudi, ki so sloneli na oknu in opazovali okolico. Sedaj jih popolnoma razumem, verjetno so bili večji del dneva sami in so s tem, ko so opazovali ljudi dobili občutek socialnosti. Sem tudi jaz v tem mesecu vidno kazala znake navdušenja, ko sem kjerkoli v okolici zagledala koga, ki se je premikal.

V najini okolici je bilo nekaj dogajanja, verjetno v času pred korono ne bi niti šla za tem. Zdaj pa se lahko pohvalim, da sem opazila vsa manjša premikanja v okolici. V začetku meseca sta na plaži taborila dva Poljaka, ki živita na prostem. Onadva sta bila na plaži še preden sva se tudi midva pridružila temu okolju in se tu sidrala. Sta se pa očitno sredi meseca odločila zamenjati svoje bivališče, saj sta eno jutro preprosto izginila. Na istem sidrišču kot midva je tudi en Francoz – solo jadralec, s katerem sva na hitro poklepetala, ko sva prišla na sidrišče. On se večino zadržuje v barki in ga ne vidiva pogosto. Vmes je imel nekaj težav s sidrom, saj se mu je utrgala vrv in je sidro ostalo v oceanu. Za nekaj dni so mu v marini odobrili avtorizacijo za vez na bencinski črpalki. Nato mu je uspelo najti svoje sidro in je sedaj spet na sidrišču. Za nekaj dni se nam je na sidrišču pridružila, še ena barka na kateri je bil mlad par Poljak in Španka Z njim sva malo poklepetala, ko se je na supu pripeljal mimo najine barke.

V tem mesecu sva imela super dnevni in nočni obisk. Čez dan naju je obiskala želva, in se kako uro mudila okrog najine barke. Z go pro-jem mi je uspela ena res krasna fotografija. Zanimivo, da se želva ni nič bala in je celo prišla pogledat fotoaparat. Pustila se je tudi božat in dajala je videz, da ji najina družba prija. Ponoči pa je v zaliv priplavala cela jata letečih rib. Zvok je takoj pritegnil najino pozornost in hitro sva odhitela na palubo. Okrog barke je vse frčalo po vodi in zraku. Je pa poleg letečih rib v zaliv priplavala tudi glava ene večje ribe, najverjetneje od tune.