Zadnja turista.

In zgodilo se je. Vsi turisti so odšli. Kanarski otoki so se izpraznili. Tu ostajajo domačini in nekaj turistov, ki so jim odpovedali lete in tisti, ki so tu ostali na jadrnicah. Ulice so prazne, hiše zaprte, nikjer ni nobenega sledu o hitrem in vsakdanjem cirkusu, ki smo ga bili vajeni.

By: Best move.

V tem času sva tudi midva nameravala odpotovati v Slovenijo in nama je koronavirus spremenil načrte. Verjetno bi se doma situacija drugače odvijala. Kot večina ljudi sva tudi midva mesec preživela v izolaciji. Veliko raje preživljam izolacijo na barki, kot v garsonjeri v kaki stolpnici sredi velikega mesta. Je pa tudi barka omejen prostor, na nekaj m2. Glede na to, da sva ostala izven iz marine v tem času, ko so jih zaprli, je obisk marin zelo otežen. S tem je odpadla tudi vsakodnevna hoja po pomolu po trdni ravni površini. Na trdna tla stopiva samo, ko se sprehodiva do trgovine. Ko so se pravila o izolaciji zaostrila sem razmišljala, da v izolaciji verjetno ne bo kaj napisat, čisti dolgčas. Vendar, ko sedaj, gledam mesec nazaj, se je neprestano nekaj dogajalo. Če se slučajno ni nič dogajalo, sva pa sama pripravila kako težavo in skuhala kak »šunder«.

Ves mesec sva preživela na barki, vsak za svojim računalnikom razen, ko sva obiskala trgovino in dveh avtorizacij – obiskov marine. Verjetno se nama je v tem času pridružil kakšen dodaten kilogram, saj zelo veliko sediva in zelo dobro kuhava. Kot pravijo, kar ne veš ne boli, zato raje nisem preizkusila obleči najožjih kavbojk. Pa tudi tu je absolutno prevroče, da bi se človek zdaj oblačil v dolge hlače😊. Vsaj zase lahko trdim, da že zelo pogrešam gibanje in komaj čakam, da korona izolacija mine.

V tem mesecu je Martin naštudiral, kako uloviti ribe, in s tem sva povečala ribje jedi na jedilniku. Tu domuje papagajevka, ki je zelo okusna riba. Sva pa poleg rib iz morja potegnila tudi krompir in nekaj posode, ki sva jo izgubila. Navado imava, da preden karkoli prineseva na barko, se znebiva vse odvečne embalaže in s tem zmanjšava količino smeti na barki.

Posebej sva pozorna na kartonsko embalažo in svežo zelenjavo, ki jo vso dobro opereva. V tem okolišu zaradi klime domuje zelo veliko ščurkov. Baje imajo zelo radi kartonsko embalažo in obstaja velika verjetnost, da lahko to žival prineseš z embalažo ali kako svežo zelenjavo na jadrnico. Dodatnih prebivalcev na jadrnici si ne želiva, zato sva mogoče malo pretirano previdna. Pravim, da od viška ne boli glava, raje večja previdnost. Krompir sem dala močit v Atlantik in nanj pozabila. Drugi dan je Martin iz vode potegnil samo vrv, kar pomeni, da se je ponoči ročaj odtrgal in krompir sva izgubila nekje v oceanskem zalivu. Moje mnenje je bilo, da je skoraj nemogoče, da ga najdeva, saj se je barka celo noč premikala na sidrišču in niti približno nisva vedela, kje sva ga izgubila. Vendar ga je Martinu uspelo najti.

” Izvajanje raztegovalnih vaj na zibajočih tleh je prava umetnost. Za marsikatero vajo imam že na trdih tleh težave z izvajanjem, saj ne spadam med najbolj gibčne ljudi”

Ribe sva si najpogosteje privoščila s krompirjem, kar vse skupaj spečeva v pečici. Sva pa pripravila tudi brodet z zeliščno polento kuhano na mleku in smetani in pomazala skledo do zadnjega grižljaja. Posebej bom predstavila še zajtrk, ki mi ga je pripravil Martin, zraven katerega mi je dobesedno zaigralo srce. Pečen toast s »poširanim« jajcem. Idejo je dobil od prijatelja. Ko je prvo jajce kuhal, je izgledalo kot neka velika hobotnica, v drugem poizkusu pa je uspelo super. Lepa bela kuhana beljakova kroglica, znotraj pa tekoč rumenjak. Vmes za prebavo in zdravje, je dobro sedla domača jota s klobaso, ki nama je še ostala od dobrot, ki so nama jih prinesli starši.

V najin vsakdan sva uvedla tudi malo jutranje rekreacije, ki se odvija v smislu raztegovalnih vaj. Martin je zelo dobro povzel to navado, jaz priznam, da se kako jutro zbudim bolj lena in vaje preskočim ter začnem dan z jutranjo kavico. Izvajanje raztegovalnih vaj na zibajočih tleh je prava umetnost. Za marsikatero vajo imam že na trdih tleh težave z izvajanjem, saj ne spadam med najbolj gibčne ljudi. Raztegovanje trebušnih mišic s preklonom nazaj in vaje na eni nogi malo goljufam. Pomagam si s tem, da se z roko držim konstrukcije »spreyhoda«. Spreyhod je platno z okni, ki dela zavetrje v kokpitu. Poleg razgibalnih vaj sva povečala količino plavanja. Voda ima za dve stopinji bolj prijazno temperaturo kot januarja in sonce ima precej večjo moč tako, da je skok v ocean prava prijetna osvežitev. Poleg jutranje rekreacije pa sva si zamislila še eno navado. Nedelja je dan brez tehnike. Moram priznati, da sem bila sprva zelo skeptična, saj sem imela občutek, da naju tehnika povezuje z okoljem, naju dodatno zaposluje v času izolacije in se mi je zdelo, da bo to kar težko. Pa vendar se je to izkazalo kot zelo pozitivna in super navada.. To je dan, ki ga imava samo zase. Eno nedeljo sva izkoristila za izlet, drugo sva naredila dela, ki se jih otepava, malo očistila bok barke, tretjo za dušo in dan prelenarila, malo brala in uživala v sončnih žarkih. Mislim, da bova navado trajno posvojila.

Obiski marine so bili v tem mesecu prava zabava za živce. Vsakič, ko sva klicala v marino, so bila malo drugačna pravila. Prvič so nama rekli, da z malim gumijastem čolnom lahko prideva, potem pa, da ne smeva. Ob vsaki želji po vstopu v marino naju je čakala avtorizacija, ki je potekala v več telefonskih klicih in do odobritve je trajalo povprečno pet ur. Prvo avtorizacijo v tem mesecu sva zaprosila zaradi nakupa v trgovini in, ker nama je počasi zmanjkovalo vode. Drugo avtorizacijo sva delala, ker sva šla v pralnico, ki je v marini. No, tega pralnega stroja ne bom preveč hvalila. Prvo rundo je opral normalno. Pri drugi rundi pa nekaj ni šlo po planu. Najprej smo zavrteli stroj in je očitno prišlo do kratkega stika tako, da sva čakala uro in pol pred pralnico, da sva ugotovila, da stroj ni niti pričel z delom. Ob tej ugotovitvi je bila ura že blizu zaprtja pralnice tako, da smo stroj še enkrat zavrteli na hitro pranje 20 minut. Ob pregledu perila, ko sva ga pobirala iz stroja sem dobila občutek, da je perilo samo zmočilo. Občutki so bili potrjeni, ko sva perilo posušila in ugotovila, da so vsi madeži še vedno na mestih, kot pred pranjem. Po eni prevleki sva polila kavo in ta madež je bil točno tak prej in potem. No kakorkoli, bova naslednjo rundo oprala na daljšem programu. Po tem obisku nisva bila več v marini. Zaposlena v marini nama je dejala, da zdaj do 10. maja ne moreva več v marino in, če bova kaj potrebovala, naj naročiva po telefonu v trgovino in nama bo policija dostavila na sidrišče z motornim čolnom. Ne morem reči, da naju ni skozi mikalo, da bi naročila hrano in pijačo. Pa ne zaradi tega, ker bi kaj tako zelo nujno potrebovala, samo misel, da policija izvaja dostavo hrane, se nama je zdela zelo zabavna… Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj imela možnost, da nama policija prinese pivo, vino, kvas in ostala živila. Poudarek je na pivu in vinu. Si predstavljate, da vam policaj prinese pivo? Zaenkrat nisva izkoristila tega bonusa, vendar imava še par dni. 😊 za

Je pa korona načela tudi najin odnos, vmes je barka postala malo premajhen prostor in med nama se je malo bolj jezno zaiskrilo. Tako sva imela v tem mesecu tudi dan brez besed. Na srečo sva odnose zgladila in po dnevu brez besed našla dovolj volje, ljubezni in želje, da sva našla način do pogovora in sprave. Psihologija in življenje na jadrnici zagotovo ni enostavno. Absolutno ni tako pravljično, kot si ga večina predstavlja. Življenje na barki ni samo pitje coctaila in opazovanje sončnega zahoda. Sestavljeno je iz manj in bolj resnih situacij, v katerih so pomembne prave odločitve in tu skiper zagotovo igra glavno vlogo. Glede na to, da je bila izolacija za veliko parov povod za ločitev sem vesela, da nisva padla v to statistiko in se naprej skupaj smejeva in ustvarjava.

V tem mesecu sva se dvakrat peš odpravila do trgovine. Preskočila sva avtorizacijo in vez v marini, saj sva potrebovala le nekaj malenkosti in se z majhnim gumijastim čolnom odpravila do bližnje plaže in se sprehodila do mesta. Hodila sva med neskončnimi nasadi banan in prazni ulicami. Mesto Tazacorte je izgledalo kot mesto duhov. V prvih tednih se je čutila med ljudmi panika in strah. Midva sicer nisva srečala kakega prerivanja v trgovinah ali večjega ropanja toaletnega papirja. Večina ljudi je bila opremljena z zaščitnimi maskami in žalostnimi pogledi. V trgovinah je obvezna uporaba rokavic, pri vhodu merijo telesno temperaturo. Lahko pa rečem, da je bilo tudi tu težje kupiti kvas in, da so se cene sveže zelenjave skoraj zagotovo precej dvignile. Zelo zanimivo je to, da si noben od naju sploh ni znal predstavljati, kako je mesto izgledalo pred korona izolacijo, saj naju ni bilo tu. V moji glavi se je naredila predstava, da je to majhno mesto in ima najverjetneje zelo malo prebivalcev. Ob sproščanju ukrepov se pogledi na mesto spreminjajo in zna biti to mesto precej obljudeno. Bomo videli, ko se bolj sprostijo ukrepi. Sedaj je hoja do trgovine veliko bolj prijetna, saj na poti srečaš veliko nasmejanih ljudi. Menim, da so Španci precej sproščen narod, je pa čutiti še dodatno srečo, ker se lahko po dolgem času spet gibljejo, vsaj za kratek čas na prostem.

Če bi mi kdo lani rekel, da je mogoče, da se svet tako ustavi, kot se je sedaj s korona situacijo, bi zagotovo stavila ves denar na bančnem računu, da to ni mogoče. Ob pogledu v nebo že več tednov nisva srečala niti ene letalske črte. Še na poti v trgovino sva srečala komajda kak avto. V bližnji okolici je delovalo samo eno gradbišče v marini, kjer gradijo poslovno stavbo in njih moram pohvaliti, saj stavba že skoraj stoji. Gradbišče, kjer gradijo novo cesto s predorom je cel mesec mirovalo. Nasadi banan so samevali, šele proti koncu mesece sva srečala v enem nasadu enega gospoda, kjer sva hotela kupit nekaj banan. Prijazen lastnik nama je podaril en šop slastnih banan. Menim, da je korona zagotovo tudi šola za vse nas. Pokazala nam je kako je, ko se podivjani svet popolnoma ustavi in, da smo ranljiva bitja, da je zdravje pomembna človeška vrednota, ki jo prevečkrat jemljemo kot samoumevno. Naučili smo se več potrpežljivosti. Nisem si mislila, da je mogoče množico prepričati, da potrpežljivo čaka v vrsti in se nazaj pridobi zavedanje, da ni vsega mogoče dobiti takoj. Samota in izolacija je še bolj poudarila, da smo družabna bitja. Včasih se mi je zdelo hecno, ko sem srečala starejše ljudi, ki so sloneli na oknu in opazovali okolico. Sedaj jih popolnoma razumem, verjetno so bili večji del dneva sami in so s tem, ko so opazovali ljudi dobili občutek socialnosti. Sem tudi jaz v tem mesecu vidno kazala znake navdušenja, ko sem kjerkoli v okolici zagledala koga, ki se je premikal.

V najini okolici je bilo nekaj dogajanja, verjetno v času pred korono ne bi niti šla za tem. Zdaj pa se lahko pohvalim, da sem opazila vsa manjša premikanja v okolici. V začetku meseca sta na plaži taborila dva Poljaka, ki živita na prostem. Onadva sta bila na plaži še preden sva se tudi midva pridružila temu okolju in se tu sidrala. Sta se pa očitno sredi meseca odločila zamenjati svoje bivališče, saj sta eno jutro preprosto izginila. Na istem sidrišču kot midva je tudi en Francoz – solo jadralec, s katerem sva na hitro poklepetala, ko sva prišla na sidrišče. On se večino zadržuje v barki in ga ne vidiva pogosto. Vmes je imel nekaj težav s sidrom, saj se mu je utrgala vrv in je sidro ostalo v oceanu. Za nekaj dni so mu v marini odobrili avtorizacijo za vez na bencinski črpalki. Nato mu je uspelo najti svoje sidro in je sedaj spet na sidrišču. Za nekaj dni se nam je na sidrišču pridružila, še ena barka na kateri je bil mlad par Poljak in Španka Z njim sva malo poklepetala, ko se je na supu pripeljal mimo najine barke.

V tem mesecu sva imela super dnevni in nočni obisk. Čez dan naju je obiskala želva, in se kako uro mudila okrog najine barke. Z go pro-jem mi je uspela ena res krasna fotografija. Zanimivo, da se želva ni nič bala in je celo prišla pogledat fotoaparat. Pustila se je tudi božat in dajala je videz, da ji najina družba prija. Ponoči pa je v zaliv priplavala cela jata letečih rib. Zvok je takoj pritegnil najino pozornost in hitro sva odhitela na palubo. Okrog barke je vse frčalo po vodi in zraku. Je pa poleg letečih rib v zaliv priplavala tudi glava ene večje ribe, najverjetneje od tune.

Opazila sva, da nekaj plava in najprej pomislila, da je kaka želva, ki se je ujela v plastično vrečko, zato sva se usedla v gumijasti čoln in odveslala naproti. Ko sva prišla bliže sva zagledala ogromno ribjo glavo, ki je vidno razpadala in imela grozen vonj. Naju pa v tem zalivu redno obiskujejo tudi ptice, ki jim je najina sončna celica zelo všeč in jo uporabljajo kot toaletne prostore. Nad čiščenjem nisva pretirano navdušena.

Zaenkrat pošiljava pozdravčke iz iste lokacije kot zadnjič, vendar upava, da jo bova kmalu zamenjala.

Lep pozdrav iz:

N28º 38´
W17º 56´

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart