In tako sva počasi priplula do Dalmacije, nama najljubšega predela Hrvaške. Šolta, Pakleni, Korčula, Lastovo in Mljet, to so najini najljubši otoki. Konec meseca je bilo in kar nekaj dni, ko sva morala previdno proučevati vreme in iskati kotičke za skrivanje. Prvo noč sva prenočila na Drveniku, nato sva bila eno noč na Paklenih, kjer sva sidrala v zalivu, kjer so bile poleg naju sidrane še štiri ogromne jahte. Kasneje sva odjadrala na Šćedro, kjer sva našla res super zaliv. Majhen zalivček, kjer sva se lahko s štirimi vrvmi privezala na obalo in sva bila res varno skrita pred močnim jugom, ki je razgrajal tiste dni. Dvakrat naju je obiskal tudi prijazen prodajalec na malem motornem čolnu, ki je prodajal vino, žganje in pekovske dobrote iz pekarne. Naročila sva si burek in bil je res dober. Zaliv je bil prijeten in odpravila sva se tudi peš po zalivu. Naprej od naju je bil še en večji zaliv, v katerem so tri restavracije in nekaj boj. Tam je bilo vezanih precej jadrnic. Edina stvar, ki me je zmotila so bile smeti. Po raznih zalivčkih je toliko smeti, da človeka kar srce boli, ko to gleda. Hrvatje sicer računajo takso proti onesnaževanju ob vstopu na Hrvaško. To takso se plača kot nek letni prispevek, vendar dvomim, da se ta denar porabi za varovanje in čiščenje narave.

Obiskala sva še Lastovo otočje, kjer sva se skrila v bunker in čakala pravo priliko, da od tu odjadrava direktno proti Grčiji. Lastovo je nacionalni park in se vstop plača. Letos nama karte niso zaračunali, ne vem ali niso bili pri volji za plutje okrog otoka ali pa so preprosto že zaključili sezono. Lastovo je lep zelen otok, kjer je mogoče najti veliko čudovitih zalivčkov. Na otoku je tudi zelo veliko zapuščenih vojaških stavb. Ker sva imela malo več dni časa, sva se vsak dan odpravila na kak izlet. Tako sva šla na Jurjev hrib in do bližnjega mesta ter okrog zaliva. Razmišljala, sva, da bi šla do glavnega mesta Lastovo, vendar se na koncu zaradi oddaljenosti le – tega nisva odločila.

Predzadnjo noč na Lastovem zelo malo spala oz. jaz sem spala pol ure, Martin pa nič. Kako bi rekel najin prijatelj, dan, ki bi ga najraje preskočil. Vreme je bilo napovedano precej divje in pred vetrom sva bila zelo dobro skrita. In če smo iskreni naju veter ni niti malo motil. Problem je nastal, ker je veter na odprtem naredil zelo visoke valove, ki so po polnoči pričeli delati probleme tudi v zalivu in ker sva bila vezana v tunelu se je v njem zaradi valov pričela voda dvigovati in spuščati. Kot, da bi imela malo hujše plimovanje vsakih petnajst minut. In tako so pričele vrvi ječati in škripati, in dve vrvi od osmih sta podlegli pritiskom in se strgali. Tako sva celo noč popuščala in napenjala vrvi. Ena nama je vmes pobegnila iz utora in malo poškodovala del ograjice. Ko se je zdanilo sva bila absolutno oba odločena, da dovolj tega in pričela delati bojni plan, kako bova odvezala Best move in v najkrajšem možnem času pobegnila ven. Tako sva prižgala motor, Martin je tekel v tunel in na drugo stran, kjer je odvezal vrvi in mi jih vrgel na Best move, jaz pa sem jih potegnila na jadrnico. Nato sva hitro odvezala vrvi še na drugi strani, se odrinila od pomola in s polnim gasom izplula iz tunela. Ko sva hitela odvezovati vrvi, mi je srce razbijalo kot »nilskem konju« in v trenutku, ko sva zapeljala ven čutila neizmerno olajšanje.

Odjadrala sva do mesta Ubli, kjer sva se vezala na pomol in seveda najprej ulovila nekaj spanca in se nato lotila opravil, ki so naju čakala preden izplutjem iz Hrvaške. Natočila sva vodo in pospravila jadrnico, si skuhala joto, da sva jo imela za na pot. Zvečer sva uredila papirje na kapitaniji, spila pivo v baru in čisto na koncu še odjavo na carini. Po vsem tem sva bila pripravljena za štart proti Grčiji… So se mi kar malo metuljčki delali v trebuhu še ob misli, da se vračava nazaj v Grčijo, kjer nama je zelo lepo. Po dveh dneh plovbe po Jadranskem morju sva prišla na otok Krf. Tu bo najina Best move zimovala. Ko sva dobila vse papirje in plačala vse takse, sva bila pripravljena za vstop v Grčijo in na zadnji teden najinega potovanja.