Zaključek poti med otoki v Dalmaciji.
Super mesec. Ko pogledaš nazaj se je leto obrnilo kot bi mignil. Jadralsko pustolovščino sva zaključila v dalmaciji, kjer sva srečala tudi nekaj prijateljev.
By Best move.
September zna biti zelo čudovit ob morju in načeloma se strinjava s to trditvijo. Začetek septembra je bil res čaroben. Martin me je z Best move počakal v Kanegri. Zaradi takrat veljavnih Covid ukrepov sem prosila kolega iz Izole, če me lahko pelje do meje in se peš sprehodila čez mejo. Na drugi strani sta me pobrala prijatelja Martinovih staršev in me zapeljala do Kanegre. Tam smo si privoščili mrzlo pivo in malo poklepetali.
Naslednji dan sva odjadrala najprej proti Umagu in nato južno proti Puli. V tem mesecu sva imela kar nekaj srečanj s prijatelji in bilo je res super. Najprej naju je obiskal Boštjana iz Ljubljane, ki je prišel s svojim sinom. Do naju sta prišla po vodi s gumenjakom. Presenetil pa naju je njegov štiriletni sin, ki pri svojih letih že samostojno plava brez rokavčkov ali kakega drugega pripomočka. Malo smo se po družili, podebatirali, kopali in ure so minile kot bi mignil.
V Istri sva počakala primerno vreme in se nato podala proti otokom. Najprej sva odjadrala do Silbe in Oliba. Na Silbi sva se sprehodila po mestu, ki naju je nadvse očaralo. Silba ima majhno mestece, ki se razprostira na zahodno in vzhodno stran otoka. S kratkim sprehodom vidiš obe strani. Otok nima avtomobilov. Za prevoz robe po otoku uporabljajo freze in manjše traktorje, pa tudi kak viličar se najde. Ko sva šla na sprehod do zahodnega dela otoka in mesta je v luko ravno prispel trajekt. Trajekt se odpre z loputo na premcu in tako omogoči domačinom, da se zapeljejo na trajekt s frezo, v njem naložijo naročeno robo in se nato odpeljejo naprej po otoku. Midva sva Best move sidrala na vzhodni strani otoka. Tam so poleti tudi boje, vendar so jih letos že odstranili. Čez noč sva imela malo več vetra, vendar je bilo dno peščeno in naju je sidro zelo dobro držalo. Zjutraj, ko sva štartala proti Olibu je bilo še vedno veliko vetra. Na jugu Oliba se je veter popolnoma umiril in tu sva se ustavila v zalivu na jugu otoka. Zaliv je bil čudovit, miren in s kristalno čisto, zelenomodro vodo. Zato sva vzela očala za potapljanje in malo opazovala podvodno življenje. Od tam sva štartala proti Viru, kjer sva bila popoldne zmenjena, da se srečava z Lili in Tomažem. Lili in Tomaž sta prijeten slovenski par, ki veliko jadrata. Imata jadrnico po imenu Heron. Srečali smo se že na Kanarskih otokih saj sta tudi onadva zimo preživela tam. Nato smo istočasno štartali iz Kanarskih otokov in smo bili dogovorjeni, da se srečamo v La Lineji de la Conception. Žal sva se midva ob vstopu v Gibraltar zapletla v Maroške ribiške mreže in tako zamudila na dogovorjeno srečanje v La Lineji. Spremljala sva ju v blogih, ki jih pišeta že celo pot . Dogovorili smo se, da se bomo srečali nekje drugje. Tomaž je redno pisal vsak večer in njegov dnevnik nama je postal jutranja rutina, branje ob jutranji kavi. Do njunih dnevnikov lahko dostopate na spodnjih povezavah.
Trenutno sta sicer v Sloveniji, vendar sem prepričana, da bosta slej kot prej kam odplula in ponovno napisala kakšne sveže novice. No pa, da se malo vrnem še na Vir in do našega druženja. Prvi večer sta Tomaž in Lili na Heronu pripravila piknik. Ob jedi smo klepetali, se smejali in obujali razne spomine ter izmenjali nekaj jadralskih izkušenj. Ker nam je bil prvo popoldne tako zelo lepo smo se odločili, da ostanemo še nekaj časa skupaj in smo tako naslednji dan odjadrali proti Molatu, kjer smo se še dva dni družili, se potapljali in uživali na polno. Ko sva se poslovila od Tomaža in Lili je v zaliv priplul še prijatelj Marko iz Ljubljane, ki je bil tisti čas s starši na jadrnici. Malo smo poklepetali, naredili nekaj fotografij, se nasmejali in odjadrali vsak v svojo smer.
” Ko sva hitela odvezovati vrvi, mi je srce razbijalo kot »nilskem konju« in v trenutku, ko sva zapeljala ven čutila neizmerno olajšanje.”
Odjadrala sva protu Pašmanu in se odločila, da se zapeljeva pod mostom ki povezuje otoka Ugljan in Pašman. Most je označen s tablo, ki označuje da je visok 16 metrov. Vedela sva, da je Best move nižja in, da se lahko z lahkoto zapeljeva pod mostom, vendar se nama je vseeno za trenutek ustavilo srce in Martin je odvzel gas, ko sva prišla do tistega trenutka, ko sva se dejansko zapeljala pod mostom. Iz perspektive v kokpitu vseeno izgleda malo strašljivo. Zvečer sva se sidrala on otoku ljubavi ali Galešnjak. Posebnost otoka je, da je iz ptičje perspektive v obliki srca, sicer pa nima hiš.
Naslednje jutro sva se ustavila v Biogradu, kjer sva opravila nakup hrane in plina. Cene na Hrvaškem so v večini zelo visoke. Cene marin, ki jih nisva obiskala veliko, so nama kar malo zamerile, ko so nama v Kremiku zaračunali 27€ za 100 litrov vode. Nimajo storitve, da bi lahko računali samo vodo in ti, če želiš točiti vodo, zaračunajo pol dnevnega veza. Se pravi dnevi vez v marini bi bil 54€. Ni najdražja marina, kar sva jih na poti srečala in tudi zelo daleč od najcenejše, ki sva jih obiskala. In glede na to, da je marina precej oddaljena od prvega mesta in, da v marini nimajo niti pralnega stroja menim, da je marina za to kar nudi, zelo draga.
V trgovini sva kupila razna živila, ki sva jih potrebovala za na pot. Večkrat ob nakupu niti ne greš za tem, koliko dejansko kaj stane. Sploh, ko se ukvarjaš s drugo valuto mi je bilo pa malo hecno, ko sva se ustavila ob polici s pivo in se odločila, da kupiva en šestorček in je poleg pločevinke od pol litra pisalo akcija, v okvirčku je bila cena 14 kun. Hmmm, ni mi bilo čist jasno, kaj je tu akcijskega, ker sva za ta denar dobila v kakem manj turističnem mestu pivo v hladnem vrčku postreženo v lokalu ali v prijetni senci. Sva pa našla eno stvar, ki je na Hrvaškem cenejša kot v drugih državah. To je bil plin. Za polnjenje 3 kilogramske jeklenke sva plačala samo 5€. Tako poceni plina nisva kupila nikjer. Do tega trenutka, sva bila prepričana, da imajo Grki najcenejši plin, kjer kupiš jeklenko 3 kg za 10 €.








In tako sva počasi priplula do Dalmacije, nama najljubšega predela Hrvaške. Šolta, Pakleni, Korčula, Lastovo in Mljet, to so najini najljubši otoki. Konec meseca je bilo in kar nekaj dni, ko sva morala previdno proučevati vreme in iskati kotičke za skrivanje. Prvo noč sva prenočila na Drveniku, nato sva bila eno noč na Paklenih, kjer sva sidrala v zalivu, kjer so bile poleg naju sidrane še štiri ogromne jahte. Kasneje sva odjadrala na Šćedro, kjer sva našla res super zaliv. Majhen zalivček, kjer sva se lahko s štirimi vrvmi privezala na obalo in sva bila res varno skrita pred močnim jugom, ki je razgrajal tiste dni. Dvakrat naju je obiskal tudi prijazen prodajalec na malem motornem čolnu, ki je prodajal vino, žganje in pekovske dobrote iz pekarne. Naročila sva si burek in bil je res dober. Zaliv je bil prijeten in odpravila sva se tudi peš po zalivu. Naprej od naju je bil še en večji zaliv, v katerem so tri restavracije in nekaj boj. Tam je bilo vezanih precej jadrnic. Edina stvar, ki me je zmotila so bile smeti. Po raznih zalivčkih je toliko smeti, da človeka kar srce boli, ko to gleda. Hrvatje sicer računajo takso proti onesnaževanju ob vstopu na Hrvaško. To takso se plača kot nek letni prispevek, vendar dvomim, da se ta denar porabi za varovanje in čiščenje narave.
Obiskala sva še Lastovo otočje, kjer sva se skrila v bunker in čakala pravo priliko, da od tu odjadrava direktno proti Grčiji. Lastovo je nacionalni park in se vstop plača. Letos nama karte niso zaračunali, ne vem ali niso bili pri volji za plutje okrog otoka ali pa so preprosto že zaključili sezono. Lastovo je lep zelen otok, kjer je mogoče najti veliko čudovitih zalivčkov. Na otoku je tudi zelo veliko zapuščenih vojaških stavb. Ker sva imela malo več dni časa, sva se vsak dan odpravila na kak izlet. Tako sva šla na Jurjev hrib in do bližnjega mesta ter okrog zaliva. Razmišljala, sva, da bi šla do glavnega mesta Lastovo, vendar se na koncu zaradi oddaljenosti le – tega nisva odločila.
Predzadnjo noč na Lastovem zelo malo spala oz. jaz sem spala pol ure, Martin pa nič. Kako bi rekel najin prijatelj, dan, ki bi ga najraje preskočil. Vreme je bilo napovedano precej divje in pred vetrom sva bila zelo dobro skrita. In če smo iskreni naju veter ni niti malo motil. Problem je nastal, ker je veter na odprtem naredil zelo visoke valove, ki so po polnoči pričeli delati probleme tudi v zalivu in ker sva bila vezana v tunelu se je v njem zaradi valov pričela voda dvigovati in spuščati. Kot, da bi imela malo hujše plimovanje vsakih petnajst minut. In tako so pričele vrvi ječati in škripati, in dve vrvi od osmih sta podlegli pritiskom in se strgali. Tako sva celo noč popuščala in napenjala vrvi. Ena nama je vmes pobegnila iz utora in malo poškodovala del ograjice. Ko se je zdanilo sva bila absolutno oba odločena, da dovolj tega in pričela delati bojni plan, kako bova odvezala Best move in v najkrajšem možnem času pobegnila ven. Tako sva prižgala motor, Martin je tekel v tunel in na drugo stran, kjer je odvezal vrvi in mi jih vrgel na Best move, jaz pa sem jih potegnila na jadrnico. Nato sva hitro odvezala vrvi še na drugi strani, se odrinila od pomola in s polnim gasom izplula iz tunela. Ko sva hitela odvezovati vrvi, mi je srce razbijalo kot »nilskem konju« in v trenutku, ko sva zapeljala ven čutila neizmerno olajšanje.
Odjadrala sva do mesta Ubli, kjer sva se vezala na pomol in seveda najprej ulovila nekaj spanca in se nato lotila opravil, ki so naju čakala preden izplutjem iz Hrvaške. Natočila sva vodo in pospravila jadrnico, si skuhala joto, da sva jo imela za na pot. Zvečer sva uredila papirje na kapitaniji, spila pivo v baru in čisto na koncu še odjavo na carini. Po vsem tem sva bila pripravljena za štart proti Grčiji… So se mi kar malo metuljčki delali v trebuhu še ob misli, da se vračava nazaj v Grčijo, kjer nama je zelo lepo. Po dveh dneh plovbe po Jadranskem morju sva prišla na otok Krf. Tu bo najina Best move zimovala. Ko sva dobila vse papirje in plačala vse takse, sva bila pripravljena za vstop v Grčijo in na zadnji teden najinega potovanja.








Leto na poti mine kot bi mignil in na koncu naju je pričakalo pospravljanje in pripravljanje jadrnice na zimovanje. Oprala sva tudi gumijasti čoln in ga razstavila. Večino delov le tega sva takoj pospravila v jadrnico. Sam gumenjak pa sva sušila na pomolu in ga vsake toliko obrnila, da bo suh, ko ga bova pospravila. Tisti večer, sva si privoščila večerjo in po večerji pivo in film. Med filmom sva sicer slišala, da se je avto ustavil na pomolu, vendar je hitro odpeljal in temu nisva pripisovala posebne pozornosti. Po filmu pa naju je pričakalo grenko presenečenje, saj sva ugotovila, da je avto, ki se je ustavil na pomolu odpeljal najin gumenjak. Na žalost si novi lastnik z njim ne bo pomagal prav dosti, saj je pri nama ostal leseni del čolna.
Po nekaj dneh sva našla poceni letalsko karto in jo kupila. Let sva imela v sredini oktobra. S seboj sva vzela vse mere, da bova nekaj izboljšav naredila v Sloveniji in jih naslednjič montirala na jadrnico. Sedla sva na avtobus in se odpeljala do letališča na Krfu, kjer sva se nato vkrcala na letalo in odletela na Dunaj. Od tam sva se z vlakom odpeljala v rodno Slovenijo.
Lep pozdrav.
N 39º 60´
E 19º 90´
