Po 8500 miljah postaneš tujec v lastni državi.
Težko oceniva ali čas beži hitreje na kopnem ali na morju. Konec avgusta se je štel enajsti mesec, odkar živiva na morju. Če naju vprašate, bi rekla, da sva včeraj objela starše in se odpeljala na trajekt, s katerim sva odplula v Grčijo, kjer naju je čakala najina jadrnica »Best move«.
By: Best move.
Avgust, 2020.
Iz planiranih pet mesecev se je odvilo enajst mesecev. Načrtovala sva, da se bova vrnila v Slovenijo, ko bo pričelo poletje in zdaj se že bliža zima. Nikar naju ne vprašajte, kako bova preživela zimo, saj sva se v tem času dobro navadila na zelo lahka oblačila, na bose noge in prijetnih vsaj 25 stopinj, če ne več.
Ko sva se lani preselila na jadrnico, je bilo eno od mojih pričakovanj, da bova imela res veliko časa. Izkazalo se je, da ima dan tudi na jadrnici samo 24 ur. Na starejši jadrnici je vedno kaj za delat in tako čas hitro mine.
Balearski otoki.
V začetku meseca avgusta sva odjadrala iz Barcelone na Balearske otoke, natančneje na Menorko. Vsi, ki ste ljubitelji čudovitih plaž in kristalno smaragdne čiste vode, vam obisk Menorke toplo priporočava. Okrog Menorke sva jadrala kakšen teden. Prvo noč sva spala v zalivu poleg kraja Fornells. Zaliv je zelo zaprt in s tem tudi izredno miren. Jadrnica je bila čisto pri miru, kot da bi bili vezani v marini. Zaliv je zanimiv za jadralce, kar je odražalo veliko število jadrnic. Tu lahko rečeva, da sva se res dobro naspala in nadoknadila neprespano noč iz Barcelone, kjer so naju ponoči zibali valovi, saj sidrišče ni bilo tako zelo zaščiteno. V zaliv sva prijadrala okrog polnoči v trdni temi. V sredini zaliva so tudi boje, zato sva morala biti še posebej pozorna, da ne bi kake povozila. Martin je krmaril, jaz sem pa opazovala okolico na premcu jadrnice. Po kaki uri plovbe po zalivu sva našla primeren prostor in se tam sidrala. V tem zalivu voda ni bila sicer smaragdno zelene barve, vendar je mirnost zaliva odtehtala barvo. Naslednji dan sva se opravila na sprehod po mestecu Fornells, vendar naju ni očaral, saj so tu izključno apartmaji. Oba imava raje mesteca, kjer živijo tudi domačini, saj to daje mestu čisto drugi utrip in dogajanje. Tako sva zaliv zapustila in odjadrala okrog otoka.
Na poti okrog otoka sva našla veliko čudovitih zalivov, kjer sva uživala v potapljanju, raziskovanju in opazovanju podvodnega življenja. Vmes sva obiskala mesto Ciutadella, čudovito mestece s precej angleško arhitekturo. Menorka je bila dolgo časa angleška kolonija, kar je še vedno hitro opazno. Pot sva nadaljevala po južni strani otoka, kjer sva nameravala obiskati bar«Cova d en Xoroi«, ki se nahaja v skali. V zalivu pred tem se ni dalo sidrati in sva tako to točko preskočila, je pa bar izredno interesanten tudi z zunanje strani. Zadnji postanek na Menorki sva naredila v najdaljši naravni marini v Sredozemlju in drugi najdaljši na svetu. To je zaliv na jugu otoka ob glavnem mestu Menorke Mao. Tam sva prenočila na sidrišču in se nato zgodaj zjutraj podala na pot iz Španije v Italijo. Vetrove sva imela napovedane precej blage, vendar sva kljub temu večino časa jadrala s 4-5 vozli. Porabila sva zelo malo goriva, saj sva samo nekaj ur plula z motorjem. Med potjo so naju spremljali nizki valovi, kar je jadranje delalo še prijetnejše.
” Odjadrala sva ob italijanski obali mimo Brindisija in nato prečakala Jadransko morje ter na Hrvaško vstopila na otoku Vis.”
Po dveh dneh jadranja po odprtem morju sva prijadrala do Sardinije. Prvo noč sva sidrala ob majhnem otočku Carloforte, ki se nahaja od jugu Sardinije. Imela sva nekaj dni za potep, saj nisva imela vetra, da bi lahko odplula naprej proti Siciliji. Na jugu Sardinije je območje, ki ga uporablja vojska za razstreljevanje odslužene municije in za vojaške vaje. Lahko bi rekli temu, da imajo tam Italijani »Poček« na vodi. Na Sardiniji sva nekaj dni sidrala v zalivu pred mestom Pula. Tu si je mogoče ogledati ostanke starodavnega mesta Nora. Fotografij tega mesta žal ni, pa ne zaradi tega, ker ne bi imela fotoaparata pri sebi. Na jadrnici sem pozabila SD kartico in šele med intenzivnim fotografiranjem opazila, da na ekranu piše »No card in camera«. To se mi ni zgodilo prvič med potovanjem, da je kartica ostala v računalniku na jadrnici.
Pot sva nadaljevala proti Siciliji. Malo sva upala, da naju bo veter peljal po severni strani, kjer bi si rada ogledala Palermo in otok Vulcano. Vendar bo to očitno ostalo za kdaj drugič. Poleg tega pa je prejšnji mesec imel vulkan Stromboli tudi nekaj večjih izbruhov. Tako, da bi se bilo super jadrati mimo. Veter naju je peljal po južni strani, zato sva se odločila, da greva čim dlje z vetrom in tako prijadrala do mesta Siracuse. Prelepo starodavno mesto s čudovito arhitekturo, obzidjem in prelepim varovanim zalivom. Pri vhodu v zaliv je potrebno nekaj pozornosti, saj je pred zalivom precej čeri. Po vstopu v zaliv se odpre pogled na zelo veliko sidrišče in marino na desni strani. Privoščila sva si tipično sicilijansko sladico- cannoli in sladoled ter malo raziskala mesto.
Najbolj sva uživala na sprehodu po tržnici, kje sva kupila zelenjavo in začimbe po zelo ugodni ceni. Sicilijanski origano zelo lepo diši, da sem ga kupila malo več. Na poti na jadrnico sva srečala starejši nemški par, ki se je trudil, da bi zagnal izvenkrmni motor. Hitro sva priskočila na pomoč, jima podala vrv in jih odpeljala do njihove jadrnice. Jadrnico sta imela sidrano čisto na drugem koncu zaliva. Če jima ne bi pomagala bi imela, kar dober veslaški trening. Zjutraj pa sva bila priča tudi prometni nesreči na vodi. Sirakuški veslaški team – četverec brez krmarja se je zaletel v francosko jadrnico. Pri vzvratni vožnji niso bili pozorni in kar naenkrat se je zgodil »bum«. Francoz je bil v hipu v vodi in že pregledoval jadrnico. Na koncu izgleda, da ni bilo hujših škode, saj so se hitro razšli.
Pot po jugu Italije sva objadrala malo hitreje. Verjetno nama je ostalo malo strahu, da bi kje obtičala dlje časa kot se nama je to zgodilo na poti na Kanarske otoke, ko sva v Crotoneju čakala 14 dni, da je nehalo pihat okrog rta in naju spustilo naprej. Ustavila sva se na peti v mestu Leuca. Tu sva srečala jadrnico, ki je nasedla na skale. Ob tem pogledu me kar zmrazi in prevzame sočustvovanje s posadko, ki je imela resnično slab dan. Jonsko morje ni nedolžno saj se tam večkrat razbesni neurje.
Da zna biti tam vreme neprijazno, je priča tudi valobran, ki je precej velik. Ne znava pa si predstavljati, kaj je šlo narobe, da je ta jadrnica pristala tako visoko na skalah.
” Ko sem se usedla v avto, sem najprej pozabila ključe v zunanji ključavnici, nato sem želela odpreti »šipo« in sem namesto tega odprla vrata. “
Dalmacija.
Odločila sva se, da zajadrava v hrvaške vode in povabiva starše, brata, sestro in nekaj prijateljev, in na ta način zaključiva najino potovanje. Tako sva odjadrala ob italijanski obali mimo Brindisija in nato prečkala Jadransko morje ter na Hrvaško vstopila na otoku Vis. Ko sva plula proti otoku Vis je veter že obrnil in sva plula slab vozel ter se izredno počasi približevala otoku. Najprej sva načrtovala, da bova šla mimo in se na hrvaškem prijavila na celini, vendar je na koncu zmagal veter in seveda želja, da se ustaviva v enem izmed najinih najljubših mest, Komiži. Prijatelj nama je povedal, da v tem času na otoku dopustuje njegova mama in njena kolegica, ki sta naju počastili z raznimi dobrotami in seveda s pravo dalmatinsko travarico. Ker sta v tistem tednu ravno postali babici, smo nazdravili mali Eviti in večer se je hitro sprevrgel v noč.
Domači obiski.
V drugi polovici avgusta so naju obiskali starši in brat s partnerko in nečaki. Niso mogli skriti veselja in sreče, ker naju vidijo bližje Sloveniji. Priredili smo nekaj piknikov in seveda ni manjkalo raznih dobrot, rib, dobrega vina in veliko smeha. V tistem tednu se je po novicah pričelo govoriti, da se bo Hrvaška najverjetneje pojavila na rdečem seznamu in proti koncu tedna se je to res zgodilo. Tako sem se odločila, da pobegnem pred karanteno v Slovenijo, saj sem imela začetek septembra v Sloveniji dogovorjenih nekaj obveznosti. Voziti avto po enajstih mesecih je neverjetno doživetje. V Slovenijo sem se peljala s tastovim avtom. Ko sem se usedla v avto, sem najprej pozabila ključe v zunanji ključavnici, nato sem želela odpreti »šipo« in sem namesto tega odprla vrata. Ko sem se končno odpeljala sem pri 50 km/h imela občutek, da se vozim 150 in že pritiskala na zavoro. Odločila sem se, da se peljem po avtocesti, ker je malo bolj široka cesta in se mi je zdelo, da bo lažje. Najprej sem zgrešila uvoz na avtocesto, nato pa sem se namesto proti Reki, odpeljala proti Zagrebu in to ugotovila pri Karlovcu, kjer sem se obrnila nazaj. Na koncu sem malo pred polnočjo srečno parkirala na domačem dvorišču. Karantena nama je spet pokvarila načrte, saj sva planirala, da naju v septembru obiščejo prijatelji, kar smo zaradi restrikcij na žalost odpovedali.
Del avgustovske posadke, ki je bila izredno srečna, da naju lahko spet objamejo.
Po dolgem času spet na kopnem.
Teden na kopnem. O joj, kakšna zmeda. V enajstih mesecih sem se dobro odvadila precej stvari. Najbolj od vsega zagotovo nisem pogrešala preletavanje letal in vojaških vaj na Počku ter mnogo hrupa. Ko enajst mesecev poslušaš samo šumenje valov, šele opaziš koliko raznih hrupov imamo v svojem bivalnem okolju. Sem pa pogrešala prijatelje in se veselila nekaj srečanj z njimi.
Martin je s starši plul proti Sloveniji in načrtoval vplutje v slovenske vode. Ko je prišel v Koper, kjer se je pričel pogovarjati o preživljanju karantene, je izrazil željo, da bi karanteno preživel na jadrnici. Policija mu je zatrdila, da to ni mogoče, zato se je odločil, da odveže vrvi in se vrne na Hrvaško, kjer sem se mu po tednu dni pridružila. Martin je s tem dober teden gledal Slovenijo iz Hrvaške natančneje iz Kanegre. Odločila sva se, da peljeva »Best move« v Grčijo in se z letalom vrneva v Slovenijo.
Pozdravček iz:
N 45º 29´
E 13º 33´