Maj, 2020

Po razglasitvi epidemije COVID – 19 so konec maja pričeli s sproščanjem ukrepov. Po več tednih smo lahko za kratek čas zapustili domove, najprej otroci in nato tudi ostali. V začetku je veljal urnik, kdaj lahko kdo zapusti dom. Tako si se lahko na sprehod odpravil samo v času, ko je bila ura za tvojo starostno skupino. Kasneje so pričeli z odpiranjem gostinskih lokalov, najprej so odprli terase. Takrat si se na sprehod lahko odpravil kadarkoli, samo na koncu tvoje poti je morala biti gostilna. Na sprehod si lahko šel po urniku, če pa si se odpravil v gostilno, si šel lahko kadarkoli. V marinah so dovolili, da se lahko plovila premikajo najprej do 12 navtičnih milj, kasneje pa so dovolili plovbo okrog otoka. Še vedno ni dovoljena plovba med otoki, saj imajo otoki različne ukrepe. Na enih so večino ukrepov že umaknili, na drugih še ne.

Marin še vedno niso odprli, in najverjetneje bodo to storili nazadnje. Midva sva pred Marino Tazacorte že skoraj dva meseca, in kar je sedaj najbolj smešno je to, da z jadrnico nikakor ne moreva priti v marino. Lahko greva do plaže z gumenjakom in nato peš v marino, kjer se lahko prosto sprehajava. Se pravi midva nimava virusa, najina jadrnica pa ga mogoče ima. Lahko greva do gostilne ali na izlet po otoku. Ko so pričeli sproščati ukrepe, nama je zmanjkalo pitne vode na jadrnici in tako sva zaprosila za avtorizacijo, da bi šla kupit vodo. Tokrat so za izdajo dovoljenja potrebovali štiri dni. Moram priznati, da sem vmes podvomila, da bova avtorizacijo sploh dobila in poklicala na Tenerife v krizni štab, če nama lahko prosim najdejo eno marino, kjerkoli na Kanarskih otokih, kjer nama bodo dali vodo. Bilo mi je izredno nenavadno, da se lahko vsi vozijo ven iz marine in nazaj, midva pa ne moreva priti v marino in natočiti vodo.

Na sidrišču je nastal pravi živ-žav. Glede na to, da sva bila ves čas karantene tu in je bil večino časa poleg naju na sosednji jadrnici samo en Francoz, ki je bil tu še pred nama je bilo sidrišče ves čas zelo mirno. Zunaj tišina in plaža prazna. Sedaj se mimo jadrnice vsakih petnajst minut pelje skuter, gliser ali nekdo vesla…. Zadnje dni polno kričanja , neprestanih premikov, smučanja na vodi, veliko plavalcev, skratka množica ljudi….. Načeloma se sicer direndaj prične popoldne, dopoldne je še vedno mirno. Ne veva, ali je to zaradi kakega urnika ukrepov ali so v dopoldanskem času vsi zaposleni z drugimi deli. Sicer mi je cirkus na sidrišču zanimiv, nisem pa pretirano navdušena nad glisiranjem mimo najine jadrnice. Je pa zelo zabavno gledati, kako z gliserji lovijo boje. Včeraj sva opazovala enega »talenta«, ki si je z gliserjem najprej naredil valove in nato se je bočno zapeljal na valove tako, da ga je zvračalo. Eden je bil za krmilom, drugi se je matral, da bi ulovil bojo. Proces je trajal, kar nekaj časa in v več poizkusih.

Poleg gradbišča v marini se dviguje previsna stena. V času izolacije so pod to steno skoraj zgradili objekt. Malo naprej od objekta se stena že ves mesec malo posipa. Pod to steno, ki se posipa je zelo majhen košček plaže. Na tem delu sem en dan opazila žensko, ki si je ta majhen košček plaže izbrala za sončenje. Glede njene izbire prostora sem bila malo skeptična, saj je ležala v neposredni bližini kupa posutega materiala. Mnenja sem bila, da mogoče ni izbrala najbolj varne lokacije za sončenje. Poleg tega kotička, nekoliko naprej je velika črna plaža na kateri je zdaj že redno mogoče opaziti kopalce. Ne vem, kako zdržijo na tisti črni mivki. S seboj imajo sicer vsi kak senčnik, vendar si vseeno ne predstavljam sončenja na črni podlagi. Ko greva v trgovino se ponavadi odpraviva zgodaj zjutraj, takrat je plaža v senci in je hoja po njej mogoča. Ko sva se nekajkrat odpravila v trgovino malo kasneje, ko je sonce že sijalo na plažo, sem imela občutek, da hodim po žerjavici in ne po mivki. Vedno sem tekla do vode, da mi je Atlantik ohladil podplate.

V tem mesecu sva nadvse uživala v kulinaričnih ribjih dobrotah. Martin je ulovil eno kirno, brancina, gofa, usnjarke in več papagajevk. V glavnem vedno, ko je zaplaval po ribarnici ( beri zalivu) je nekaj prinesel s seboj. Poleg rib je ulovil tudi eno hobotnico. Priplaval je do barke s hobotnico, ki se mu je ovila okrog noge. Moram priznati, da sem bila za trenutek malo ljubosumna, ko sem gledala, kako pleza po njemu. V glavnem riba z rižem, riba s krompirjem….v pečici, v loncu, na žaru in v ponvi.

Imava pa tudi rednega obiskovalca galeba, ki redno straži najino jadrnico in čaka, da bo priletela kaka dobrota od čiščenja rib. Vmes vsake toliko prekineva ribji ritual s kako pašto, rižoto, pico, da se nama ne bi ribje jedi zamerile.

Ko so sprostili ukrepe in dovoli gibanje sva se odpravila na bližnji hrib – Mirador del Time. Moram priznati, da je bila pot izredno zanimiva z lepimi razgledi. Bila pa je tudi izredno zahtevna sploh glede na dejstvo, da sva skoraj dva meseca neprestano sedela. Do vrha sem še nekako prišla, vmes sem se veliko ustavljala, saj sem našla veliko lokacij za lepe fotografije, ki so mi dajale dobre izgovore za počitek. Po poti nazaj pa sem čisto odpovedala, boleli sta me obe koleni. Tako sem z velikimi težavami prišla s hriba. Izlet sva zaključila v bližnji restavraciji, kjer sva si privoščila pico, ki sva jo delila in nato sva si izbrala, še vsak svojo sladico. »Muskelfiber« me je spremljal še naslednja dva dni. Ni mi bilo žal saj je bil razgled izredno lep in pot zelo zanimiva, tako, da je bilo absolutno vredno.

“Zaključila sva, da sta se verjetno spoznala na seji društva anoreksičnih ljudi. V istem trenutku sva se pričela smejati in zaključila, da se verjetno ona dva pogovarjata, ob pogledu na naju, da sva se verjetno spoznala ob kakem kotlu golaža.“