Sva oprala cunje, teh se vedno nabere en kup, počistila notranjost barke. Jaz sem oprala še bokobrane in Martin je očistil bok barke. Evo najina Best move je iz-gledala kot nova. Ko sva zvečer zaključevala s pospravljenjem in čiščenjem, je do naju pristopil moški srednjih let s kozarcem vina. In pravi “hey I m Zoltan from Croatia” in sem se nasmejala in mu pravim “I m Suzana from Slovenija- možemo, da pričamo hrvatski:-)”. Debata se je hitro razvila, malo na eni ,malo na drugi barki, smejali smo se pozno v noč. Zmenili smo se, da se vidimo, še drugi dan v Moganu na otoku Gran Kanare, saj smo imeli oboji isto pot. Midva sva zjutraj odšla zgodaj iz marine, tako je lepo pihalo ven iz marine, da naju je zapeljalo ven brez jader in brez motorja. Vendar, ko sva prišla ven iz marine in obrnila barko proti cilju, je okrog Punte Roje (jug Tenerifa) pihalo naravnost v naju in je šlo malo bolj počasi. Zoltan z ekipo tečajnikov je odšel za nama in naju je pri Punti Roji že prehitel, saj je imel precej večjo in hitrejšo jadrnico.

Na cilj je prišel tri ure in pol pred nama. Najprej smo mislili, da bi se dobili zvečer, vendar sva midva prispela prepozno. Bila sva utrujena od celodnevnega jadranja. Drugi dan zjutraj smo se dobili na kavi in dalje klepetali. Smeha neomejeno. Zoltan je rojen v Srbiji, del leta živi na Madžarskem in del v Zadru. Vendar, ko ga pogledaš in poslušaš rečeš, da je srbska komedija, v dobrem smislu. Po tem so oni odšli v Puerto Rico midva pa proti Las Palmasu. Kjer sva v prihajajočem tednu čakala obiske.

Moj hrbet, je po eni strani malo manj bolel po drugi strani pa bolečina ni bila niti malo manjša ampak prej večja. Ko sva bila na poti v Las Palmas, sem dobila vročino… Ooww pa ravno sedaj ko čez nekaj dni čakava obiske. Odločim se, da ponovno obiščem zdravnika. Zopet kličem, zdravstveno asistenco, ti hitro uredijo in mi pošljejo naslov. Dam v google maps, in vidim, da je to nasproti marine kjer sva bila vezana. Martin gre urejat papirje jaz se odpravim k zdravniku. Čakam v čakalnici s številko 304… Medicinski brat hodi na vrata kriči v španščini številke, in vsakič, ko takoj kdo ne vstane mu pokažem svojo. V roku pol ure mi prijazno odkima, v smislu si na vrsti. Na vratih me vpraša, če govorim špansko pravim, da ne, se zasmeje. Pa vpraša, če razumem, pa mu odgovorim ’unpokito’. Se zasmeje in me pelje v ordinacijo in reče zdravnici, da govorim angleško. Me vpraša zdravnica, kaj mi je in ji pričnem razlagat, imam vročino, boli me hrbet, menim, da so ledvice ( itak nisem vedela, kako se po angleško reče ledvice). In ji kažem dva krogca na hrbtu, me posluša, se zasmeje, nekaj tipka in čez čas dvigne telefon in nekam pokliče… V ordinacijo pride še ena zdravnica. In ta me tudi vpraša kaj mi je in ponovim zgodbo. Tu sem ugotovila, da me prva verjetno ni razumela skoraj nič. Izmeri mi vročino, krvni pritisk in srčni utrip, me napoti na odvzem urina in nazaj v čakalnico. Sedim spet cca. pol ure nakar me pokličejo in pravijo, da je infekcija na urinu, da morajo pogledat še kri. Sestra me odpelje v sobo za paciente, in mi prične ustavljat metuljčka v roko, vzame tri epruvete krvi. Nato prične priklapljat eno stekleničko varianta, kot infuzijo sam, da je bila steklena. Jaz odpiram oči in se čudim in sprašujem kaj je to… In mi pravi medicinska sestra, “no pasa nada“, jo začudeno gledam, “everting ok” in jo gledam še bolj začudeno in mi reče “you will fell good“… Vmes mi piše Martin, jaz srečnica brez signala, lovim na postelji signal, da sem mu lahko poslala sms. Martin sprašuje kje sem, kako mi gre, kam naj pride… Jaz pišem, ne vem ležim na postelji in nekaj mi nalivajo v žilo… So mi nalili dva deci protibolečinskih v žilo, po petnajstih minutah sem bila pripravljena za pohod na Triglav. Pride čez čas medicinski brat me sprašuje, če imam družino tu in že izgine ter se vrne z Martinom čez par minut. Ura se je približevala deseti in sestre so se začele poslavljat. Midva stojiva tam, gledava čakava, noben nič. Martin gre še enkrat vprašat, če bom šla domov in pravijo, da ja in, da bo prišel sedaj zdravnik. In res čez čas pride zdravnik z zdravnico, ki je prevajala, in dajo navodila tri dni protibolečinske in sedem dni antibiotika. Zdravila sva kupila naslednji dan. Cena protibolečinskih in antibiotikov 4 € cena čaja za čiščenje 3,5€, čaj imajo samo detoks. Ni kot pri nas, brusnice, preslica in tralala… Protibolečinske so bile tako velike, da je Martin opazoval moje grlo, ko sem jo popila, ker je pričakoval, da se bo videlo kako se tableta vali proti želodcu.

Čez nekaj dni je prišla mama z vso domačo lekarno: brusnice, kamilice, ni da ni :-). Z njo je prišla še kolegica Tatjana in sestra od Martina. Vsi presrečni, ko smo se videli po dolgem času. S seboj so prinesle tudi domače dobrote, ki sva se jih zelo razveselila. Pred nami je bil super teden in pohajanje po Gran Kanaru. Prve dva dni so se potepali sami, saj sem se še malo slabo počutila. Imela sem še nekaj antibiotikov do konca zdravljenja in še eno kontrolo pri zdravniku. Zdravnik je potrdil, da je vse super. Drugo polovico tedna sem že pohajala z njimi. V prvih dveh dneh so si ogledali glavno mesto Las Palmas. En dan smo jadrali do Mogana. Nato pa smo dva dni rentali avto in si en dan ogledali mesta (Terror, Mogan, Telde, Arucas) po Gran Kanaru in drugi dan naravo, ki nas je vse pustila odprtih ust, saj je fascinantna. Vmes smo doživeli v Moganu zelo močno calimo, je pihal veter smo bili vsi zadovoljni, da smo v marini. Zadnji dan je calimo spral dež zjutraj in med vožjo po berranku (dolina, ki je nastala med dvema tokovoma lave) smo imeli super razgled. Otok ima zelo veliko vode v notranjosti, kar nam je bilo vsem zelo všeč. Teden je minil bliskovito in že smo se poslavljali in pridrveli do konca februarja.

Lep pozdrav iz

N 27º 4
W15º 45