Medeni tedni.
Če pogledava mesec nazaj bi rekla, da usoda ne želi, da se vrneva v Slovenijo. Glede na več poizkusov vrnitve, sva pričela vmes razmišljati, da sva mogoče krenila v napačno smer. Je pa mesec julij popravil vtis preteklih dogodkov, vendar je imel vseeno nekaj začimb za sproti
By: Best move.
Julij, 2020.
Povratek v Europo in obnovitev zalog.
Potovanje po Sredozemlju je precej lepše poleti kot pozimi. Sicer so vetrovi zelo blagi, vendar vseeno prijetni za potovanje. Ko so naju spustili iz Maroka sva odjadrala proti Španiji.
Najin prvi postanek je bila La Linea de Conception. Tu sva bila primorana narediti postanek, saj sva morala odpravit napako na »snasti«. Poleg tega sva v štirih tednih dobro izpraznila zaloge hrane. Najino načrtovanje zalog hrane se je izkazalo kot zelo dobro, saj sva predvidevala, da bova na jadrnici na odprtem morju dober teden. Na koncu sva bila na jadrnici brez, da bi stopila na kopno, štiri tedne. Tako štiri tedne nisva obiskala trgovine. Še kakšen teden bi lahko bila, potem pa bi bil obisk trgovine res skrajno nujen. V Španijo sva prišla s praznim hladilnikom, ki ga že kakšen teden nisva niti prižgala. V njem sta bili dve steklenici radenske, dve steklenici Coca-cole, olje in nič drugega. Poleg tega sva porabila vso svežo zelenjavo in sadje, ostali sta nama še dve čebuli. Imela pa sva še kar nekaj konzervirane hrane, pašte, polente, moke, fižola in kosmičev. Z nekaj domišljije bi lahko kuhala še kakšen teden.
“Na skali živi okrog 300 opic, zaradi tega jo kličejo tudi opičja skala. Druženje s temi radovednimi bitji je nadvse zabavno.”
Izlet na Gibraltarsko skalo.
Ob prihodu v La Linea de Conception sva si najprej privoščila mrzlo pivo, oba izredno zadovoljna, ker sva lahko končno stopila na kopno in proslavila povratek v EU. Naslednji dan sva začela z obiskom trgovine in obnovitvami zalog hrane na jadrnici, natočila vodo, oprala jadrnico in zamenjala dotrajan del na »snasti«. V Gibraltarju sva natočila nafto, cena za liter je bila 0,50€.
Ko sva zaključila z deli sva ugotovila, da imava še en dan za potepanje, saj ni bilo še vetra, da bi lahko odjadrala v Sredozemlje. Tako sva se odpravila na izlet na Gibraltarsko skalo. To sem si želela, že na poti proti Kanarskim otokom, vendar sva takrat potepanje preskočila. Izlet v toplem vremenu je zagotovo bolj prijeten kot pozimi. Odpravila sva se na vrh Gibraltarske skale. Gibraltarska skala je angleška, tako je potrebno mejo prestopiti s potnim listom. Na skali živi okrog 300 opic, zaradi tega jo kličejo tudi opičja skala. Druženje s temi radovednimi bitji je nadvse zabavno. Erik ( mojster za popravilo »snasti«) naju je opozoril, da naj nikar ne puščava nahrbtnikov ali torbic. In imel je prav, za sekundo sva odložila nahrbtnik na tla in že je ena od opic brskala po njem. S skale sva se odpravila peš. Večina znamenitosti je bila zaprta zaradi ukrepov proti širjenju Covid 19. Tako ni bilo mogoče obiskati jame in tunelov, vstop v park pa je bil brezplačen. Peš sva se podala po cesti in se ustavila na znamenitem mostu, si ogledala stopnice, ki vodijo na skalo in trdnjavo ter vse čudovite razglede na Afriko, Evropo, Atlantik in Sredozemlje. Potem pa sva se izgubila med ulicami in opazovala mestni utrip življenja. V poznih popoldanskih urah sva bila že nazaj v Španiji.
Začetek medenih tednov in Valencija.
Ko sva odjadrala naprej sva dan in pol jadrala po odprtem morju in ciljala višje v notranjost Sredozemlja. Vetrove sva imela ugodne in sva se odločila, da greva čim dlje z vetrom, kolikor bo le mogoče.
Od tu naprej pa lahko rečem, da sem se počutila kot, da bi bila na medeni tednih. Prijetno vreme, super temperatura morja povprečno 27 stopinj. Počasi sva se pomikala ob španski obali in si ogledal nekaj mest. Najprej sva se ustavila v mestu La Manga. Mesto je sicer na novo pozidano in nima zanimivega mestnega jedra. Zanimivo je to, da je zelo malo kopnega, je pa za mestom slano jezero. Lokacija je zagotovo zelo zanimiva za fotografiranje z dronom. Možen je prehod skozi dvižni most, ki se odpre vsaki dve uri. V notranjosti na jezeru je nekaj marin, poleg tega je jezero veliko in je mogoče po njem tudi jadrati.
Na poti v Valencijo sva se ustavila tudi v mestu Torrevieja, ker so največje soline v Evropi. Slano jezero v solinah pa je čudovito roza barve.
Od tu sva odjadrala proti Valencii. V Valencii sva si vzela en dan za potep in malo raziskala center mesta. Mesto je zanimivo in polno zgodovinskih stavb ter čudovitih trgov. Fascinirala me je arena Plaza de Toros v centru mesta in železniška postaja. Poleg tega pa imajo tudi čudovito tržnico s svežo zelenjavo in ribami, kjer naju je pritegnil utrip tržnice in dogajanje med pisano ponudbo raznih sadežev. Očaral naju je mestni vrvež in lepote, ki so bile skrite skoraj za vsakim vogalom. Mesto je izredno veliko in zvečer, ko sva se vrnila, sem komaj še stala na nogah, saj sva prehodila več kot 15 kilometrov.
Praska na kobilici.
Na poti v Barcelono sva sidrala v enem super mirnem zalivu. Tako lepo zaščiteni zalivi so ob španski obali bolj redkost kot pravilo. Poudariti moram, da sem spala kot dojenček. V zalivu ni bilo niti enega majhnega vala. Jadrnica je bila celo noč čisto pri miru, kot bi bila vezana v marini. Voda v zalivu ni bila nič kaj očarljive barve, ko sva gledala v zeleno rjavo morje, sva se hecala, da glede na barvo naju ne bi presenetilo, če bi mimo priplavala kaka žaba ali krokodil. Tam sva ostala dve noči. Odločila sva se, da štartava zgodaj zjutraj. Martin se je zbudil pred peto uro in pričel pripravljati jadrnico za odhod. Vprašala sem ga, če mu pridem pomagati in mi je odvrnil, da me ne potrebuje, da naj spim dalje. Ni mi potrebno povedati dvakrat, že sem smrčala dalje. Martin je dvignil sidro in odjadral proti izhodu iz zaliva. Kar naenkrat se je jadrnica res hitro ustavila. Z gotovostjo lahko trdim, da tako hitro nisem še nikoli vstala s postelje. Prihitim in sprašujem, kaj se dogaja, Martin pa pravi, da sva nasedla. Gledam navigacijo in mi ni bilo jasno kako, saj je tri do štiri metre globine. V trdni noči sva se ozirala okrog in nikjer nič posebnega, nobene oznake, ničesar. Spraševala sva se, kaj sedaj. Martin poskusi z vzvratnim manevrom in k sreči je delovalo. Kasneje sva gledala prasko na kobilici in prišla do zaključka, da je verjetno kakšen ribič izgubil vršo ali je kaj drugega padlo v morje. Pravijo, da je vsak dober kapitan vsaj enkrat v življenju požgečkal kobilico, če pa pravi, da jo ni, potem laže ali pa ni pravi kapitan (tolažba).
“Zvečer sva se odpravila v gledališče na ogled flamenka. Njihov temperamentni ples, kitara in petje je res vreden ogleda. “
Od tu sva odjadrala v obljubljeno Barcelono. Da bom obiskala Barcelono sem si zadala že precej let nazaj. Plan je bil, da se s kolegicami po diplomi skupaj odpravimo na potep v Barcelono. Splet okoliščin je nanesel tako, da se po diplomah žal nikoli nismo nagradile z izletom. Bi bila pa zelo vesela, če bi trenutke po Barceloni lahko delila tudi/še s prijateljicami.
Izlet po Barceloni je zadovoljil najina pričakovanja. Mesto je naravnost očarljivo. V mestu ni bilo gneče, ker so mesto komaj dobro odpirali po epidemiji. Nekaj znamenitosti je bilo še vedno zaprtih, vendar so večino že odprli. Zvečer sva se odpravila v gledališče na ogled flamenka. Njihov temperamentni ples, kitara in petje je res vreden ogleda. Center mesta je strnjen in poln zgodovinskih zgradb in zanimivosti. Ne bova opisovala vsega, kar sva videla, ker bi bil dnevnik absolutno predolg. Bova pa poudarila tri znamenitosti, ki so nama bile resnično posebne. Tu bova kot prvo poudarila
Parc Guell, ki ga je načrtoval Anton Gaudi. Park je izredno zanimiv, krasijo ga očarljive potke, razno drevje, palme ter stavbe in veliko mozaikov. Tu stoji znameniti kuščar narejen iz mozaika.
Kot drugo bova izpostavila koncertno dvorano ( Palau de la Musica Catalana), ki jo je načrtoval arhitekt Lluis Domenech i Montaner. Tu naju je fasciniral vitraž, ki je obrnjen navznoter. Vitraži krasijo tudi stranska okna in ustvarjajo izredno lepo svetlobo v dvorani. Pred stavbo so stebri, ki so oblečeni v mozaike.
Tretja zadeva, ki naju je fascinirala pa je bila stavba La Pedrera, ki jo je tudi načrtoval Anton Gaudi. Stanovanjski blok z zanimivimi obokanimi balkoni, ki jih krasijo železne ograje, na strehi pa se dvigajo zanimivi kipi in dimniki, ki spominjajo na srednjeveške vojščake.
Želiva omeniti tudi še cerkev Sagrada Familia, ki je simbol mesta in je resnično veličastna. Pogled nanjo malo kvarijo žerjavi, saj jo še vedno gradijo in končujejo. Vstop vanjo žal ni bil mogoč.
Prvi dan sva po centru hodila peš, drugi dan pa sva najela kolo na nožni pogon in se odpravila na kolesarski izlet.
Guarda civil.
Ko sva prijadrala v Barcelono sva najprej razmišljala, da bi šla v marino. Marine v Barceloni imajo zelo visoke cene (cca. 70 € na noč za najino jadrnico, kar je v primerjavi z marino v Las Palmasu, ki je 11€ na noč zelo drago). V poletnih mesecih, ko je veliko turizma so večkrat tudi popolnoma zasedene. Se pa običajno raje odločiva za svobodno sidranje in spiva v kakem lepem zalivu s turkizno vodo.
Uspelo nama je najti primerno sidrišče pred Barcelono in sva se odločila za sidranje. V roku dobre ure naju je obiskala obalna policija, ki je izrazila željo, da se presidrava drugam. Takoj sva se strinjala, dvignila sidro in odjadrala do predlagane plaže. Pred plažo Icaria je bilo dogajanje precej zanimivo, na plaži so bila odbojkarska igrišča, zraven so imeli šolo jadranja in surfanja, veliko živžava. Midva sva se, kot nama je bilo naročeno, tam sidrala in nato sva se dva dni od jutra do večera potepala po Barceloni. Nakar drugi dan potepanja zagledam, da me je klicala ena neznana španska telefonska številka. V tem času so Martina klicali s koprske kapitanije in mu sporočili, da naju išče španska obalna policija. Pomorska policija si je v tem času premislila glede najinega sidranja in so želeli, da se premakneva. Midva sva se dva dni potepala po Barceloni, pomorska policija pa okrog barke, da bi nama povedali, da naj se presidrava. Bi rekel Martin: »Ja, fantje je treba priti zgodaj zjutraj.« Odgovorila sva na neodgovorjen klic na špansko številko, kjer se je oglasila španska pomorska policija. Po telefonu smo se dogovorili, da se s sidrišča odstraniva v roku treh ur. Tako sva izlet po Barceloni zaključila, vrnila kolesa, se hitro ustavila še v trgovini ter odplula. Ko sva dvignila sidro so za nama na motornem čolnu pripluli Guarda civil, ki so pregledali dokumente in nama zaželeli srečno plovbo.
Iz Barcelone sva se odpravila na Balearske otoke, natančneje na Menorko, kjer sva teden dni občudovala prelepe plaže s smaragdno kristalno čisto vodo, o katerih bova več napisala v naslednjem dnevniku.
Lep pozdrav s čudovitih plaž na Menorki.
N 40º 2´
W 4º 7´
