Maroški ribiči ujeli " Best move"
Z zagotovostjo lahko trdim, da človeku, ki potuje nikoli ni dolgčas. Od Kanarskih otokov sva se odpravila proti Gibraltarskemu prelivu, kjer sva zaplula v maroške ribiške mreže in mesec se je odvil precej drugače, kot sva načrtovala. Mešale so se solze in smeh, veseli in žalostni trenutki, in vsake toliko so dajali občutek, da bodo trajali večno.
By: Best move.
Junij, 2020.
Piknik in jadranje po Atlantiku.
Preden sva se odpravila s Kanarskih otokov proti Gibraltarskemu prelivu sva si en večer vzela čas in si priredila romantičen piknik na obali. Martin je zjutraj ulovil dve ribi in zvečer sva se odpravila z gumenjakom do obale. Zakurila sva ogenj in počakala, da se je naredila žerjavica. V žerjavico sva zakopala nekaj krompirjev, nad žerjavico pa sva postavila rešetko od žara in nanjo položila ribe. Zraven sva si odprla buteljko temperamentnega španskega vina. Moram vam priznati, da nama v Španiji ni uspelo nikoli kupiti slabega vina in nikoli nisva kupovala dragih vin. Večer se je počasi prevesil v noč, večerja pripravljena z žerjavico pa je bila naravnost odlična. Po odlični večerji sva še nekaj časa sedela v toplem pesku, poslušala šumenje valov in se pogovarjala o trenutkih, ki sva jih preživela na Kanarskih otokih.
“Za jadranje po Atlantiku sva rabila osem dni in večinoma sva imela zelo ugodne vetrove in nizke valove, kar je samo plovbo naredilo toliko bolj prijetno. “
Naslednji dan sva se odpravila na pot po Atlantiku do Gibraltarja. Prve dva dni sva imela malo manj ugoden veter, vendar sva vseeno upala, da bova z vetrom in vmes kombinacijo motorja prišla do Madeire ( to je eden izmed otokov, ki leži 230 navtičnih milj severno od La Palme). Na koncu sva Madeiro zgrešila za 75 navtičnih milj. Po dveh dneh plovbe sva bila še vedno zelo daleč in sva se na koncu odločila, da spremeniva smer in greva naravnost proti Gibraltarju. Za pot po Atlantiku sva rabila osem dni in večinoma sva imela zelo ugodne vetrove in nizke valove, kar je samo plovbo naredilo toliko bolj prijetno. Vmes sva imela en dan tudi čisto »bonaco«, bi rekli pri nas » je bilo murje ku špegu« ali malo bolj pravilno slovensko »je bilo morje kot ogledalo«. Prav ne moreš verjeti, da je lahko Atlantik tako zelo miren. Na pot sta se nekaj dni za nama odpravila tudi prijatelja Lili in Tomaž, ki sta startala s Kanarskega otoka Lanzarote, Ker imata večjo in hitrejšo jadrnico, sva nekako računala, da bomo v La Linejo de Conception v Gibraltarju prispeli istočasno oz. z nekaj ur razlike. In dejansko bi bilo le nekaj ur razlike. Vendar…
Gibraltarski preliv in srečanje z Maroškimi ribiči.
V soboto sva se pričela bližati Gibraltarskemu prelivu, v daljavi se je pričela prikazovati obala. Oba vidno navdušena sva se spogledovala z mislijo, kako bova že naslednji dan v La Lineji de Conception. Načrtovala sva, da bova pot nadaljevala čim hitreje naprej proti Siciliji, ker sva bila dogovorjena s prijateljema Alešem in Jasno, da bo Martin »skiperiral« njihovo jadrnico med dopustom. Med plovbo po Atlantiku sva opazila, da je ena jeklenic »snasti« pretrgana. Ta jeklenica povezuje jambor s trupom barke. Jeklenico sva menjala, preden sva se odpravila proti Kanarskim otokom, zato sva se odločila, da jo reklamirava v La Lineji de Conception in poiščeva istega mojstra, da zadevo uredi. Poleg tega sva bila dogovorjena s kolegoma Tomažem in Lili, da se srečamo in gremo skupaj na pivo. Midva sva v Gibraltarski preliv priplula v soboto zvečer, onadva pa v nedeljo popoldne. Če bi takrat prijadrala do sidrišča poleg marine La Lineje de Conception, bi lahko skupaj debatirali pot čez ocean in se hladili z mrzlo pijačo. Vendar se je najina pot zakomplicirala ob vstopu v Gibraltarski preliv.
Ko sva se približevala Gibraltarskemu prelivu, je nastopila moja izmena nočne straže. Na poti čez Atlantik sva si razporedila izmenjave tako, da sva čez noč šest ur spala in šest ur opazovala okolico. Prvih nekaj dni nisva srečala nobenega plovila. Bolj kot sva se približevala Gibraltarju, bolj je bil gost promet. Martin se je odpravil počivat. Čez dobro uro sem zakričala: »Martin, pred nama je mreža, pridi pomagat«. Pred seboj sem zagledala prvo mrežo, ki so jo ribiči postavili. Ker sem izredno hitro spremenila smer plovbe, mi je jadra pričelo razmetavati. Martin je hitro pritekel na palubo in mi pomagal z jadri. Skupaj sva pogledala, kje je mreža. Mreža je bila dolga vsaj pol navtične milje. Da sva jo uspešno objadrala so nama pomagali tudi ribiči, ki sva jim na koncu dala liter piva. Vendar to še zdaleč ni bilo konec. Ribiške mreže so bile gosto postavljanje celo pot do separacijske poti, ki vodi skozi Gibraltarski preliv. Spretno sva se jih izogibala in oba budno opazovala dogajanje pred seboj. Ko sva priplula do separacijskega pasu sva si sekundo nekoliko oddahnila, saj na separacijskem pasu ni mrež, ki so samo postavljene. Pred seboj sva zagledala več ribičev. Oba sva opazovala, kje greva lahko mimo. Na severu sva imela eno veliko barko, na jugu ribiče in kar naenkrat sva nepričakovano zaplula v mrežo.
“Reševanje je trajalo več kot pet ur in je bilo vmes na trenutke sila neprijetno.”
Kako, nihče ne ve. Bila sva prepričana, da bova šla lepo mimo. Očitno se je seštelo več dejavnikov. In zna biti, da nama je pri tem pomagala tudi polna luna, ki se je lepo bleščala nad nami. Reševanje je trajalo več kot pet ur. Pokonci sva bila praktično več kot 24 ur. Najprej so naju poizkusili iz mreže povleči z drugim ribiškim čolnom. Vendar smo s tem poizkusom situacijo samo poslabšali, saj se je jadrnica še bolj zapletla. Najprej je bila ena vrv okrog naju, nato pa dve. Ribiči so se nato odločili, da bomo mrežo potegnili ven iz vode in naju poizkusili rešit na ta način. Vmes sva jim dala dokumente, da so jih poslikali in jim povedala, da sva namenjena v La Linejo de Conception in bova od tam to urejala. Proti jutru so imeli večino mreže že na barki. Mreža se je na nekaj koncih malo potrgala. Na koncu je bila mreža samo še okrog naju in naju je vlekla proti ribiškemu čolnu.
Tako sva se vezala na manjši čoln, ki naju je vlekel stran, z druge strani so vlekli ribiško barko. Vmes je bila zadeva sila neprijetna. Na koncu so z barke zakričali naj poreževa vrv. In najina jadrnica se je osvobodila. Mislila sva, da bova lahko odplula do Španije, vendar se je mreža zapletla v propeler in krmilo, in tako sva ostala z blokiranim krmilom. Z blokiranim krmilom nisva imela veliko izbire, poleg tega so ribiči zahtevali, da zadevo urejamo v Maroku. Best move sva privezala na ribiško barko in povlekli so naju do Tangirja.
Zjutraj so policisti pobrali dokumente in naju pustili čakati na sidrišču. Martin si je oblekel neoprensko obleko in z več potopi s propelerja odvil mrežo. Potem sva preverila, če vse deluje pravilno in vsa srečna ugotovila, da ladijski vijak in krmilo delujeta brezhibno. Za nekaj ur naju je premagal spanec in nato se je začelo. Komunikacija s Slovenijo in ambasado več sms. V treh dneh z nekaj klici in nekaj sms-ji sva dosegla rekorden račun. Tako visokega računa za telefon nisva plačala še nikoli.
Ker se je nesreča zgodila v maroških vodah, sva ostala brez kritja zavarovalnice, saj najina zavarovalnica ne krije afriških držav. Maroško sodišče je izdalo dokument, na katerem je pisalo, da se zahteva milijon maroških dirhamov za poplačilo nastale škode in, da najina jadrnica ne sme zapustiti Maroka, dokler primer ni rešen.
Ko sva zahtevano odškodnino preračunala v € sva z izbuljenimi očmi sedela v salonu kot »dve stari morski grinti«, in nisva vedela, ali naj se smejeva ali jočeva. Policija je zahtevala, da jadrnico iz sidrišča premakneva na carinski pomol v marino. Ideja nama ni bila všeč, vendar nisva imela izbire. Vezala sva se na carinski pomol, in tu se je začelo več tedensko čakanje in pogajanja. Zelo veliko nama je z nasveti pomagal prijatelj iz Slovenije Edo Klemenc, ki že petnajst let vsako leto obiskuje Maroko. Poleg njega nama je pomagala ga. Simona iz ambasade. Povezala naju je z g. Doukari Said Noureddine, ki je slovenski častni konzul v Maroku. On nama je zelo veliko pomagal pri komunikaciji in nasveti. Zahvala gre tudi pomorskemu policistu Abdelali Chakrouni, ki se je trudil, da bi spor rešili. Večkrat sva izrazila željo, da bi želela spor rešiti direktno z lastniki ribiške barke in ribiči. Tu moram prav posebej omeniti g. Karima Drissi, to je direktor marine (Tanja marina bay), kjer so naju vezali na vstopni carinski pomol. Menim, da je človek z izredno velikim srcem. Pomagal nama je z vso možno komunikacijo. Moram priznati, da je zelo težko, ko se človek znajde v takem položaju. Si v tuji državi, ne poznaš njihove zakonodaje in ne razumeš jezika. Direktor marine nama je pomagal pri prevajanju dokumentov in pogajanjih. Poleg tega nama je prinesel veliko hrane, priboljškov, vode in tudi maroški čaj. Pohvalit moram tudi marino. Menim, da bi tja lahko šli vsi direktorji marin v EU na kakšno uro izobraževanja. Marina je bila izredno čista. Vsako jutro sva videla smetarje, ki so podrobno pogledali vse pomole in pobrali vse smeti tudi iz vode, večkrat sva zasledila kako čistijo pomole. Tam preprosto ne moreš srečati niti galebjih kakcev. Poleg tega dobiš dvakratne storitve za pol nižjo ceno. Moram priznati, da mi je precej dvignil standarde, kaj lahko pričakuješ v marini. Ko sva prišla v La Linejo de Conception in sva v marini menjavala jeklenico je mimo naju priplavala razpadajoča tunina glava in kup smeti. Sem sigurna, da jo tam ne bi srečala tudi, če bi jo ribiči sredi marine vrgli z barke.
“Ko sva dobila sms, da sva svobodna in, da bova dobila nazaj dokumente, sva bila neizmerno srečna.”
Zaključek primera.
Da smo se dogovorili je trajalo tri tedne. Vmes so bili dnevi, ko sva umirala od žalosti in drugi, ko sva se smejala. Vmes sva se večkrat vprašala, kaj naju hoče življenje naučiti. Verjetno naju je želelo naučiti potrpežljivosti. Potrebno je bilo več pogajanj in veliko telefonskih klicev. Na koncu so lastniki ribiške barke opustili tožbo. Ko sva dobila sms, da sva svobodna in, da bova dobila nazaj dokumente, sva bila neizmerno srečna. Vendar sva na dokumente še vseeno čakala en dan. Preden sva dobila dokumente, sva se srečala z maroškimi oblastmi in lastniki ribiške barke. Lastniki so nama povedali, da oni ne želijo denarja od naju, smo se pa vsi strinjali, da bi bilo lepo, da nekaj dava za ribiče, ki so ostali brez ulova in z raztrgano mrežo. Tako, da sva najino ladijsko blagajno okrnila za tri vijolične, kar je skoraj vse kar nama je ostalo od gotovine. Mi je bilo pa to veliko lažje kot misel, da bi se preganjala s kakimi odvetniki po sodišču ali, da bi morala najino Best Move pustiti tam. Za zaključek lahko povem, da smo se na koncu poslovili skoraj s solzami v očeh, saj sva v treh tednih postala neka stalnica na carinskem pomolu in so se vsi trudili, da bi zadevo rešili na najlepši mogoč način. Vesela sem, da nam je uspelo.
Posebej se zahvaljujeva direktorju Tanja marina bay g. Karimu Drissi, častnem ambasadorju Doukari Said Noureddine, policistu Chakrouni Abdelali ter tangirskim oblastem, lastnikom ribiške barke, konzulki Simoni Vučak na ambasadi v Parizu, kolegu v Sloveniji, Edu Klemencu, kolegu Youssef-u iz Maroka, ter vsem najboljšim prijateljem (na več kontinentih), ki so močno držali pesti in verjeli, da nama bo uspelo.
Moram priznati, da sem ta dnevnik s težavo spravila na primerno dolžino, saj bi lahko še pisala.
Lep pozdrav iz Best move. Naša trenutna lokacija:
N 35º 47´
W 5º 47´
Cudovito… pustolovščine 🙂
Odlično. Zelo zanimiva zgodba.. skor kot kriminalka. Ko jo bosta pripovedovala vnukom bodo poslušali z odprtimi usti. Vazno, da se je srečno zaključilo. Sedaj pa srečno in brez zapletov naprej.👍👍👍
Se že uspešno premikava severno ob Španski obali. Hvala za lepe želje. 😀😀