December, 2019.

Prepotovala sva naslednjih 1240 navtičnih milj in prispela na Kanarske otoke. Vsem želiva srečno in zdravo novo leto polno avanturističnih doživetij.

Jadranje po Španiji sva začela na Balearskih otokih. Ustavila sva se na Majorki, ki je zelo lepa urejena. Ob vstopu v zaliv sva na levi videla pravo špansko haciendo, kot v telenovelah. Na Majorko sva prispela na nek državni praznik. Vsi so bili zelo veselo razpoloženi.

Zajadrala sva med otoki proti Ibici. Ta je super, fensi in malo dražja. Na sidru naju je sicer stala samo mokro rit in deset minut strahu v majhnem gumijastem čolnu, ko sva potovala v marino ter iz nje in naju je prehiteval trajekt, aaaaaa.

Pot ob celinski španski obali ni nobenega od naju prepričala. Ob obali je veliko industrije in velikih mest, vsepovsod veliko ogromnih stolpnic.

V Benidormu sva malo napačno izbrala zaliv za spanje… Najprej sva izbrala enega drugega, kjer nama na koncu niso pustili sidrati in sva nato izbrala naslednjega, kar se je ponoči izkazal za slabo izbiro. Ponoči so v naju butali dvometrski valovi. Sredi noči sva se odločila zapustiti zaliv. Ker sva imela avtopilota na krmilu so valovi odnesli en kos za pritrditev le tega. Kos, ki je praktično en kos železa ( beri Martin bi ga v delavnici naredil za cca. 5 € stroškov v cca. 10 minutah). Ta del sva iskala cel naslednji dan in zanj odštela neverjetnih 50 € (to je bila cena s popustom). Vendar iskreno, brez avtopilota, si ne predstavljam poti in menim, da je najin najboljši prijatelj na poti.

Sva pa doživela tudi drugačna doživetja. Srečala sva morskega psa. Fotografija, zaradi razburjenja in šoka žal ni uspela. Poleg morskega psa, pa sva srečala tudi več skupin delfinov. Tu prilagam lepšo sliko, saj sem imela precej časa za slikanje. Jih je sicer precej težko ujeti v objektiv saj plavajo kot rakete. Ampak so naju spremljali skoraj celo pot do Gibraltarja. Od polnoči, ko sem jih prvič opazila na nočni straži pa vse do dvanajste ure naslednji dan, in še popoldne so naju prišli nekajkrat pogledati. Delfine smo večkrat srečali, nisem pa še doživela, da bi se toliko časa podili okrog jadrnice. Ponoči jih je bilo zelo zanimivo videti, saj je bilo zelo veliko planktona, in kjer se je delfin premikal je bilo kup bleščic, ki so se premikale v smeri njegovega gibanja. Plovba je bila kot na pravljični kočiji.

V Gibraltarju so naju pet dni zadržala obnovitvena dela na »snasti« od jadrnice. Martin je dobil par sivih las, vendar nama je po nekem čudežu uspelo rešiti med božičnimi prazniki. Tu gre zahvala Eriku, ki je lokalni mojster, in ne mara božičnih praznikov. Vzel si je čas in nama pomagal.

“Jadrnica je šla med 6 do 12 vozlov… Kako bi se najbolje izrazila mislim, da naju je Gibraltarski preliv pljunil na Atlantik. “

Ko sva zapuščala Gibraltarski kanal sva ugotovila, da bo tok v prelivu sodeloval z nama. Ujela sva ga v pravem trenutku in je lepo letelo. Jadrnica je šla med 6 do 12 vozlov. Kako bi se najbolje izrazila. Mislim, da naju je Gibraltarski preliv pljunil na Atlantik. Med jadranjem je nekaj zaropotalo in, ko sva pogledala za seboj sva ugotovila, da sva povozila želvo. Revo je obračalo za nama in vrtelo po valovih. Glede na to, da ima trd oklep računam, da jo je odnesla brez hujših posledic. Best move pa je dobila majhno prasko na podvodnem delu.

Pot do Kanarskih otokov je bila super. Večino časa sva imela veter v krmo, valovi so sodelovali. Vmes so naju obiskali lokalni ribiči, ki so prišli vprašati za tobak. Ker ga nisva imela sva jim dala pivo. Upsi, kasneje sva se spomnila, da so Maročani muslimani in ne pijejo alkohola, vendar se je niso branili. V zameno so nama hoteli podariti morskega psa, ki sva ga zaradi velikosti vljudno odklonila.