Nikjer nikogar.
Prišla je korona in izpraznila ulice, mesta in vse plaže. V Španiji so sprejeli stroge ukrepe.
By: Best move
Marec, 2020
Ko so februarski obiski odšli, so po nekaj dneh sledili naslednji. Na krovu sta se nama pridružila Martinova starša Jožef in Terezija. Prispela sta prav tako pozno zvečer in pričakala sva ju z večerjo. Po večerji smo se zaklepetali pozno v noč. Seveda smo bili vsi veseli, ker smo se srečali po dolgem času. Tudi onadva sta naju presenetila z domačimi jedmi, ki sta jih prinesla s seboj. Z Martinom sva za teden dni dobila družbo pri igranju kart, saj Martinov oče obožuje igre s kartami, kot sta briškula, tršet in tarok.
Dva dni smo se potepali po Las Palmasu, obiskali tržnico, kjer smo kupili ribe in si zvečer pripravili odlično večerjo. Potem smo se z jadrnico odpravili okrog otoka. Večer preden smo odjadrali smo izkoristili za druženje ob kartah in za preučevanje vremena. Martinov oče je proučeval karto in vremensko napoved ter napovedal kar zanimivo vreme. In seveda navrgel Martinu, da ne bomo jadrali po kakem divjem vremenu, meni ni treba tega. Ampak, če v takem vremenu pride v Mogan, plača pa rundo v gostilni. Sem pripomnila, da sem prepričana, da bo dal za pijačo tudi natakarju. Grenko se je zasmejal, pa ne zato, ker bi bil škrt in bi mu bilo težko dati za pijačo, ampak mu je bilo jasno, da bo plovba malo bolj zanimiva. Naslednji dan smo med jadranjem imeli malo močnejše vetrove. Najprej je pihalo cca. 15-20 vozlov, popoldne pa čez 30 vozlov z močnimi sunki vetra. Sprva smo pluli z zaprtimi jadri 8 vozlov, nato pa s pol kvadrata genove do 11 vozlov. Okrog otoka smo na cilj prijadrali izredno hitro. Kosilo smo kuhali že na drugi strani otoka v zavetrju, kjer ni bilo niti sledu o divjem vetru in višjih valovih.
In spet smo prispeli v najin čudovit Moganu. Mislim, da sva se z Martinom malo zaljubila v to mesto. Naslednji dan smo izkoristili za potepanje po Moganu ter kopanje na njihovi plaži. Nato pa smo najeli avto in se odpeljali pogledat notranjost otoka. Ko smo si ogledovali mesta smo v Arucasu naleteli na še eno od zadnjih prireditev pustovanja. Imeli so pasji karneval. Lastniki in psi se našemijo v neko pustno masko. Iskreno, psi so se mi prav smilili.
Ko smo si ogledovali naravo smo tokrat našli najlepši del Berranca de Las Vacas. Ta Berranko (dolina) mi je bil med vsemi Berranki najbolj všeč na Gran Kanaru. Pot smo nadaljevali do slapov v Berranku De Los Cernicalos in čudovite razgledne točke (Pico de Bandama) s pogledom na vulkanski krater (Caldera).
Tudi ta teden je minil bliskovito hitro. Ob večerih smo igrali karte ter preizkušali španska vina. Vsekakor smo bili vsi mnenja, da v Španiji preprosto ne moreš kupit slabega vina. Jožef pravi: ” Imaš dva tipa vina, dobrega in še boljšega”.
“Prepovedali so vsa javna druženja, in kar je najbolj zanimivo, zaprte so vse marine. Odpravila sva se v trgovino, da bi nakupila kar potrebujeva. Ko sva se z gumenjakom odpravila do plaže, so naju na plaži že čakali redarji”
Ko sta Martinova starša odšla sva odjadrala nazaj na Tenerife, kjer sva tri dni sidrala na nekem sidrišču in v tem času se strah pred korona virusom izredno hitro razširil. V Španiji so sprejeli stroga pravila o izolaciji. Zaprli so vse, razen bencinskih servisov in trgovin z živili. Lahko sicer rečem, da sva midva verjetno malo bolj vajena izolacije, saj sva večino časa sama na barki. Zaprli so vse plaže, vse javne prostore, prepovedali sprehajanje po javnih površinah… Prepovedali so vsa javna druženja, in kar je najbolj zanimivo, zaprte so vse marine. Odpravila sva se v trgovino, da bi nakupila kar potrebujeva. Ko sva se z gumenjakom odpravila do plaže, so naju na plaži že čakali redarji, ki so bili zelo natančni pri svojem delu in naju takoj opozorili, da je plaža zaprta. Dogovorili smo se, da gumenjak pustiva ob robu plaže in odideva v trgovino. Kupila sva nekoliko več tako, da nama ni potrebno vsak dan v trgovino. V trgovino so spustili samo enega. Pred vrati trgovine je varnostnik skrbel za razmak med ljudmi in, ko je en prišel ven je lahko drugi vstopil. Jaz sem počakala pred vrati in nato pomagala odnesti nakupljeno. Hrano sva odnesla do plaže, kjer sva imela gumijasti čoln. Ko sva stopila na plažo je en gospod že kričal z balkona, da ne smeva na plažo. Hotela sva mu obrazložiti, da živiva na barki, vendar na žalost ni razumel angleško. Nadaljevala sva svoje delo, napolnila gumenjak ter odveslala proti jadrnici.
Jedilnik sva zelo dobro naštudirala. Za prve dni sva kupila meso. Na barki namreč nimava zamrzovalnika, da bi lahko meso shranila za dlje časa. Načeloma skrbiva, da je hladilnik poln in, da drži temperaturo. Tako imava vedno v hladilniku radensko, kokakolo ( za primer želodčnih težav), sok, brezalkoholno pivo in alkoholno pivo. Ko ohladiva več litrov tekočine nama že sama mrzla tekočina drži temperaturo v hladilniku. Hladilnik čez noč sklopiva in na ta način malo privarčujeva z elektriko. Za prvi dan sva kupila piščanca, za naslednja dva dni sva kupila meso za žar in nato meso za golaž. Moram priznati, da je golaž res super zadeva. En dan kuhaš in tri do štiri dni ješ. Prvi večer sva jedla samo golaž. Drugi dan sva ga jedla s kruhovimi cmoki, tretji dan s pašto in zadnji dan je bil segedin. Ista jed na štiri različne načine. Dan, ko sva ga kuhala sva čakala pred marino, ker sva prosila za vstop v marino, pa bom o tem malo kasneje. Ko sva skuhala golaž sva seveda komaj čakala, da ga preizkusiva. Cel dan so se vile dišave po barki in seveda dvigovale apetit v najinih želodčkih. Zvečer je bil golaž pripravljen in midva sva bila ravno na poti iz marine proti sidrišču. Najprej razmišljava, da bi z večerjo počakala, da prideva do sidrišča. Vendar naju je na koncu premamilo in sem nalila vsakemu svojo skledčko golaža. Se lotiva jedi, mmmmmm moram pohvalit mojega Martina, ko vstopi v kuhinjo, postavi na mizo vedno nekaj super dobrega. In moram reči, da se mi malo vidi sploh, ko pridem na idejo, da bi oblekla ozke kavbojke. Zelo ozke so tudi tiste, ki včasih niso bile. Ko sva plula in jedla golaž, kar naenkrat pride val in Martinova skodelica se je obrnila. Pa mu pravim, daj ti grem po še eno zajemalko, on pa pravi kaj si nora, cel dan sem se trudil, kaj misliš, da ga bom sedaj ribam dal. In pojedel je pravi ladijski golaž.
Dan, ko sva kuhala golaž sva sidrala pred mestom Santa Cruz na La Palmi, tam, kjer je mestna plaža. Preden sva našla primerno mesto za sidranje sva se sidrala štirikrat. Prvič sva zapela sidro v ene betonske bloke in ga komaj rešila. Se je moral Martin večkrat potopit. Nato sva sidro vrgla še trikrat v mivko. Po četrtem poizkusu sva bila zadovoljna, sidro naju je lepo držalo in bila sva na primerni globini 5 metrov. Plaža je bila zaprta. Sidranje na karti ni bilo prepovedano. Globine so bile primerne. Se odločiva, da ostaneva tam čez noč, greva zjutraj po nafto in vodo ter nato naprej.
Čez nekaj časa slišiva po radijski postaji, da naju nekdo kliče. No nisva bila takoj sigurna, če kličejo naju, ker so precej čudno izgovorili ime barke. Vendar so na koncu stavka dodali še, da kličejo jadrnico sidrano pred plažo. Seveda je bilo jasno, da kličejo naju, saj sva bila samo midva sidrana tam. Se oglasiva in dobiva navodila, na kateri kanal naj preklopiva VHF postajo. Ko preklopiva kanal, nama povedo, da se tam ne smeva sidrat in, da je lahko problem oseka. Sva povedala, da oseka ne bo problem, ker sva že preverila globine in, da najina barka nima toliko ugreza. Vprašajo zakaj sva tam in poveva, da potrebujeva nafto, plin in vodo. Odgovorijo nama naj dvigneva sidro in, da se bodo dogovorili za vstop v marino. Dvigneva sidro in se premakneva pred marino, kjer čakava, da naju pokličejo. Čez cca. pol ure dobiva klic na postajo, kjer pravijo, da lahko avtorizacija traja več ur in naj se sidrava pred marino. Vrževa sidro in naprej kuhava golaž. Vmes naju kličejo in vprašajo, če imava AIS ( z AIS-om se sledi barkam in je mogoče prek interneta preverit, kje se barka nahaja), koliko nas je na krovu, kaka je MMSI številka (to je številka radijske postaje VHF), kje je bil najin zadnji port. Po cca. dveh urah naju zopet kličejo pristojni in rečejo, da sva dobila dovoljenje za vstop v marino, kjer bova dobila vodo in nafto. Prideva pred marino, pokličeva na VHF številko 9 v marino in poveva, da sva dobila dovoljenje za vstop. Na drugi strani se javi mož, ki reče, da je marina zaprta in vstop ni mogoč. Zopet kličeva pristojne in ti pravijo, da naj počakava, da se bodo dogovorili z marino. Zopet čakava še eno uro. Nakar se javijo iz marine in rečejo, da imava dovoljenje, da bodo odprli zapornico in naj se veževa na prvi pomol desno. Prideva v marino, vidiva kako se sprehajajo štirje moži na pomolu desno. Marina skoraj prazna. Priveževa barko in čakava navodila. Dva oborožena, en varnostnik in en iz marine. Ta iz marine je imel samokolnico v kateri je vozil 20 litrsko posodo z nafto. Natočimo 20l nafte, posode nočejo nazaj, ker je, ko je prišla na Best move postala »gnilo jajce« ( konec sveta), če nalijejo še kam nafto iz te posode, bo verjetno tisto plovilo dobilo morsko bolezen in bo obtičalo v marini. Natočimo še vodo in nas napotijo ven iz marine. Vprašam še, kako je s plinom, vendar tega ni mogoče dobiti. Zanima me še,kako je z nabavo v trgovini in mi odgovorijo, da mogoče jutri z novo avtorizacijo. Na koncu hočeva plačati, pa nočejo vzeti denarja. Od naju želi, da ga po elektronski pošti kontaktirava in plačava po internetu. Vse to pa se je dogajalo zaradi možnega prenosa virusa. V večernih urah odjadrava do sidrišča. Najprej sva bila dva dni na sidrišču na vzhodni strani La Palme in čez nekaj dni sva se premaknila na zahodno stran.
Na zahodni strani sva se sidrala v zalivu, kjer so nama v roku pol ure prišli povedat, da je tam nacionalni park in ne smeva tam sidrat. Svetujejo nama dva zaliva naprej in se odpraviva naprej. Najdeva prvi zalivček med nasadi banan in vrževa sidro. Sidrišče je bilo kar lepo, morsko dno sicer ni bilo idealno, vendar naju je najino sidro držalo. Drugače pa lep zaliv s črno peščeno plažo in nasadi banan vse naokrog. Na levi strani nekaj hišk. Tam sva sidrala štiri dni, nakar so naju obiskali skrbni reševalci. Ti so naju prišli opozorit, da je napovedan malo močnejši veter in, da bi oni raje videli, če bi se midva prestavila višje pred marino. Vprašajo naju še za telefonsko številko. Zahvaliva se za priporočilo in rečeva, da se bova zjutraj premaknila. V večernih urah so naju še enkrat poklicali in preverili, če sva dobro. Pritrdila sva, da je vse ok, da v zalivu ni močnega vetra in, da je lepo mirno.
Zjutraj sva upoštevala želje reševalcev in se premaknila severno pred marino. Po VHF-fu sva prosila za dovoljenje, da se sidrava pred marino. Marina Tazakorte ima dva zelo velika in močna valobrana. Zahtevali so, da se najprej javiva v marini. Sva bila malo v strahu, da nama dodelijo kakšno izolacijo v marini. Na sidrišču lahko vsaj plavava okrog barke. Oddahnila sva si saj so želeli samo preveriti dokumente. Prišli so cariniki in gospodična, ki verjetno dela v pisarni. Vsi opremljeni z maskami in vzeli dokumente. Vprašala sva, če lahko dobiva še nafto, plin in, če lahko odloživa smeti. Natočila sva poln tank in še eno posodo dodatnega goriva. Plin so nama prodali za 30€ (3kg), kar je zelo drago, saj ponavadi kupiva jeklenko za max. 20€. Nisva se pritoževala glede cene, saj se zavedava, da je vse zaprto in bi jo težko dobila drugje. Vsi v marini so bili zelo prijazni, vrnili so nama dokumente in odšla sva na sidro pred marino.
Tudi ta mesec sva srečala nekaj nevarnih živali. Prvo sva ujela na trnek. Ko jo je Martin potegnil vem sva oba takoj sumila, da je to pajek. Da sva se prepričala sem ga slikala in sliko poslala kolegu, ki je potrdil najine sume. Po telefonu nama je dal navodila, kako se s to ribo rokuje. Potrebno je pazljivo rokovanje s hrbtnimi in bočnimi bodicami, saj je pik teh bodic izredno boleč in nevaren. Martin je upošteval vsa navodila in ribo očistil, Čez nekaj minut sva ujela še enega in jasno je bilo, da bova za kosilo jedla pajka s krompirjem. Riba je zelo okusna.
Poleg pajka pa sva na morju srečala tudi portugalsko ladjico. To sva hvala bogu videla samo z barke. Portugalska ladjica živi v toplih morjih, zelo redko zaide v Sredozemsko morje. To je vrsta meduze. Če te opeče je ravno tako zelo boleče in v nekaterih primerih, če sproži alergijsko reakcijo, tudi smrtno.
No, ne ene ne druge si ne želim srečati od blizu.
Sva že malo naveličana karantene in sedenja. Pred nama je čudovit otok in komaj čakava, da se podava na potepanje po njem.
Pozdravček iz:
N28º 38´
W17º 56´
Sem že dva dni jezen na mojega pametnjakoviča (beri nase), ker sem napisal obširen komentar in pritisnil gumb, da mi ga je zbrisalo (da ga bi vsaj shranlo kot osnutek!!??) in sedaj približno vem kaj ne smem pritisniti…Na kratko:
Odličen opis in ponovna zahvala za vsa doživetja. Zaradi kronovčka tudi vama ni dolgčas (dogaja!) je pa lepše raziskovati otoke, kot smo mi GC- fantastično..!
Pa drugič več, ker tudi sedaj nisem siguren v pošilanje- potrdita!? Pa lp na BM!